Leta 1848 so v Ljubljani ustanovili Slovensko društvo, ki je hotelo »napraviti bravnico (čitavnico), v kateri se bojo dobili vsi slovenski in mnogi slovanski, pa tudi nemški časniki (novice), dobri zemljevidi in slovenski besedniki (slovarji)«. Podobna društva so ustanavljali tudi v Celovcu, Trstu, Gorici, pa tudi po manjših krajih. Te knjižnice so ble namenjene predvsem članom, »da se nauče slovenščine in drugih slovanskih jezikov, da se goji slovenska narodna zavest (…)«. Bili so to zametki poznejših čitalnic, vendar še »niso služili širokim ljudskim plastem, pač pa predvsem mestnemu in trškemu razumništvu«3. Ljudstvu so bile namenjene občinske knjižnice (vodili naj bi jih duhovniki ob pomoči učiteljev in občinarjev), po predlogu Jurija Kobeta v Novicah 1853 tudi farne knjižnice. Razloge za ustanovitev takšnih knjižnic so videli v tem, da se »v deželah, kjer je ljudstvo bolj omikano in več bere, njive in senožeti z večjim pridam obdelujejo, rokodelstva in fabrike si veliko več zaslužijo, in marsikatera nova in koristna reč se znajde, od katere se neomikanemu ljudstvu še ne sanja ne«. Od knjig so si obetali dvojno korist, knjige »pripeljejo človeka v boljši stan, da si lažje vsakdanji kruh služi«, a tudi »razbistrijo um in omikajo in požlahitjo srce«. Restavracijski duh desetletja po marčni revoluciji ljudskim knjižnicam ni bil naklonjen, nov zagon pa je ideja dobila z ustanavljanjem čitalnic po 1861. Vendar sta se tudi tu za poglavitni oviri razvoja izkazala duhovna ozkost in skrbništvo – pomagali so si npr. s seznamom primernih knjig, na katerem so manjkali avtorji, kot so Aškerc, Jenko, Murn, Prešeren, Čehov, Dostojevski, Kersnik itd., ter konceptualno-organizacijska in finančna razdrobljenost na drugi strani. Obe značilnosti sta še desetletja vplivali na razvoj slovenskega knjižničarstva.

Debelak in Marinović sta na podlagi naročnikov letnih knjižnih zbirk Mohorjeve družbe (MD) v drugi polovici 19.stoletja na tem koncu Slovenije ugotovila relativno živahno bralstvo. O tem pričajo tako leta, ko se v vlogi naročnikov pojavljajo farne in šolske bukvarnice, kot število vseh naročnikov MD v tedanji škalski dekaniji. Tako se med naročniki pojavijo farne bukvarnice Bele vode (1868), Šentjanž (1869), Šmihel pri Šoštanju (1872), Šmartno pri Velenju (1898), med šolskimi pa Škale (1868), Šmihel pri Šoštanju (1871), Šentjanž in Šentilj (1882), Šmartno pri Velenju (1886) itd., pa tudi Šaleška čitalnica (1884) in Kmetsko bralno društvo (1900). Število naročnikov MD je v letih med 1868 in 1880 zraslo z dobrih sto na 256, v naslednjem desetletju na 485, do leta 1900 pa na 627, pri čemer se je sredi devetdesetih dvignilo tudi že čez 700. 

Glede na zgodovinski trenutek, v katerem so se pojavile, so – ljudske oz. ekvivalentne 

– knjižnice svojo vlogo nujno videle tako v širjenju splošne bralne kulture in omogočanju dostopa do znanja in kulturnih dobrin kot tudi v prebujanju narodne zavesti in v ozaveščanju o socialni pripadnosti. Iz dejstva, da so bile njihove kapacitete (prostori in drugo) namenjene tudi drugim kulturnim, izobraževalnim, športnim in političnim prireditvam, so se občasno rojevali konflikti z oblastmi – v Avstro ogrskih časih predvsem nacionalne, v jugoslovanskih pa socialnopolitične narave. Kot iniciatorji in nosilci knjižnic so se pojavljali entuziasti in/ali zmožnejši oz. daljnovidnejši posamezniki, pogosto organizirani v društva, kjer pa so bile knjižnice praviloma samo del aktivnosti: bila so to katoliška prosvetna (Šoštanj, Šmartno pri Velenju), pozneje delavska oz. delavsko-prosvetna (kot Vzajemnost, do leta 1935 kot Svoboda, pa spet kot Vzajemnost ali Zarja; obnovljena po drugi svetovni vojni). V teku časa so se za najbolj učinkovite izkazale svetovnonazorsko oz. politično nevtralne knjižnice, ustanovljene in organizirane kot samostojne ustanove brez spremljevalnih segmentov, kot je bila Ljudska knjižnica v Šoštanju. Te so skušale nagovoriti čim širšo publiko in so v svojem poslanstvu – dostopnosti in promociji znanja in kulture – prepoznale splošno družbeno korist. Njihova zasnova je tako najbližja poznejšemu, tudi današnjemu razumevanju knjižnic in knjižničarstva.

Temeljni kamen javnemu knjižničarstvu v Šaleški dolini je položil šoštanjski učitelj, čebelar in literat Peter Musi (1799–1875), tudi ‘knjižnik’, kot se je imenoval, leta 1854. V časopisu Šolski prijatelj je z naslednjimi besedami opisal odprtje ‘bukvarnice’ v Šoštanju:

Najstarejšo čitalnico, o kateri je znanega kaj več, bolje, o kateri je sploh kaj znanega razen tega, da je obstajala, so ustanovili narodnjaki. Slovenska Šaleška čitalnica je bila ustanovljena 3. septembra 1882 v družmirski gostilni Pri basistu, t. j. pri županu Mihu Tajniku. Njen prvi predsednik je postal Ivan Vošnjak, ki je bil ob dr. Šucu, deželnem poslancu, tudi govornik na ustanovni prireditvi – poudaril je narodnobudno in narodnoobrambno vlogo čitalnice. Gmotno jo je med drugimi podprl Miha Vošnjak, sodeč po odmevih pa je dvignila precej pozornosti križem po Sloveniji. Na ustanovitvi je bilo prisotnih kakih tisoč ljudi, od katerih se jih je več kot sto takoj včlanilo.

A poznejše delovanje Šaleške čitalnice, kot kaže, ni teklo tako gladko: konec 1899 zvemo, da je čitalnica »začela novo dobo svojega delovanja«, omenjajo se dramski, pevski in tamburaški odsek, ki da bodo priredili mnogo veselic in drugega. Bralno društvo Zavodnje  (na seji odbora SKSZ 31. 10. 1907) in Bralno društvo Družmirje (na seji 23. 1. 1908)19. Slednje je bilo ustanovljeno dve leti pred tem, 29. aprila 1906,  kot bralno društvo za šoštanjsko okolico. Med okrog sto prisotnimi pri ustanovitvi se jih je 73 včlanilo in 54 takoj vplačalo svoj prispevek. V odbor so bili ob prisotnosti predstavnikov bralnih društev Št. Ilj (zastopal ga je mladi Verdev), Škale in Velenje izvoljeni Ivan Topolnik, Fr. Rajšter, Al(ojz) Trobej, Jož. Košan, Karol Kosar, Jož. Rotnik, Miha Raulen, Val. Hriberšek in Ivan Koren. Malo kasneje društvo poroča o 79 članih in prosi druga bralna društva in čitalnice za »izrabljene knjige, katere se bodo v določenem času v redu

povrnile«. V istem letu je bralno društvo v Št. Ilju pri Velenju, ki je obstajalo komaj pol leta, na velikonočni ponedeljek priredilo »že četrto veselico z mnogo vrstnim sporedom«, katerega glavna točka je bila igra ‘V Ljubljano jo dajmo’«, poleg tega pa so v programu sodelovale še deklica Milica Kranjčeva z deklamacijo in »gospici, ki sta predstavljali nastop ‘Dan in noč’«, katerih predstavo je polepšala bengalična razsvetljava, 

poroča Slovenski gospodar.

Debelak in Marinković sta iz let pred drugo svetovno vojno v Arhivu Slovenije našla pravila društva Vaška čitalnica iz Šentilja pri Velenju . Kot predlagatelji pravil so podpisani Avguštin Glušič, Ivan Jelen in Rafael Koren. Banski svetnik Bogataj je društvu odobril delovanje 24. septembra 1934. Čitalnica se je nahajala v Arnačah, delu Šentilja, ki je takrat bil samostojna občina. Njen namen ni bilo politično delo, pač pa kulturno, med člani bi naj vzbujala veselje do branja ter interes za splošni napredek in za kulturno zgodovino, člani naj bi zbirali podatke iz življenja na vasi, stare noše in druge etnološke oz. zgodovinske predmete, ki naj bi jih predstavili v vaškem muzeju, ter postavili spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Posebno pozornost so namenili odpravi pijančevanja, surovosti in preklinjanja ter izboljšanju higiene v vasi. Zanimivo je, da je tudi tu pristop novih članov moral odobriti društveni odbor in tisti, ki so jih zavrnili, niso imeli možnosti pritožbe.

Posredne dokaze o obstoju knjižnic malo pred drugo svetovno vojno, tudi o tistih v okviru društev, ki jih je bilo največ, najdemo na več mestih v Krajevnem leksikonu Dravske banovine. Tako v poglavju Srez Slovenj Gradec srečamo javno knjižnico v Škalah in katoliško prosvetno društvo v Sv. Andražu pri Velenju , javno knjižnico v Ravnah pri Šoštanju ter katoliško izobraževalno društvo in štiri javne in strokovne knjižnice v Šoštanju (pa še delavsko kulturno društvo Vzajemnost, Godbo Zarja, delavsko prosvetno društvo Cankar in Pevsko društvo Šoštanj)73, javno knjižnico in prosvetno društvo v Št. Ilju pri Velenju ter prosvetno društvo v Št. Janžu na Vinski gori, cerkveno knjižnico v Belih vodah in izobraževalno društvo v Zavodnjah, v občini Velenje pa poleg gledališkega odra in pevskega društva v Stari vasi še pevsko društvo in organizacijo Sokola v samem Velenju, vendar nobene knjižnice. V Šmartnem ob Paki, ki je sodilo pod srez Gornji Grad, se omenja katoliško prosvetno društvo. 

Leta 1954 je bilo stanje v knjižnicah v Šaleški dolini takole:

• »Knjižnica v Šoštanju: 2.377 zvezkov, 1.396 izposojenih, 98 bralcev, vodja knjižnice uslužbenec z n. srš. izobrazbo.

• Knjižnica v Ravnah: 208 zvezkov, 63 izposojenih, 23 bralcev, vodja knjižnice učiteljica.
• Knjižnica v Belih Vodah: 203 zvezki, 129 izposojenih, 45 bralcev, vodja knjižnice kmetica.

• Knjižnica v Lokovici: 180 zvezkov, 140 izposojenih, 30 bralcev, vodja knjižnice gospodinja.
• Knjižnica v Šentilju pri Velenju: 162 zvezkov, 160 izposojenih, 36 bralcev, vodja knjižnice kmet.

• Knjižnica v Plešivcu: 150 zvezkov, 67 izposojenih, 50 bralcev, vodja knjižnice učiteljica.
• Knjižnica v Zavodnju: 139 zvezkov, 52 izposojenih, 13 bralcev, vodja knjižnice učiteljica

Knjižnica v Velenju: 56 zvezkov, 5 izposojenih, 4 bralci, vodja knjižnice delavec.

• Po letu 1954 so se manjše knjižnice še vedno ukinjale oz. združevale; ukinjena je bila šentiljska, v Šmartnem ob Paki pa je nastala nova.«

Druge knjižnice

Velenjski rudar poroča pod naslovom »Prosveta v šoštanjski komuni« o delu štirih društev z obrobja. Med društvi šoštanjske komune je tudi prosvetno društvo v Šentilju pri Velenju, katerega »knjižnico, ki ima 300 knjig, obiskuje 30 rednih bralcev. Pred vojno je obstajala prav lepa knjižnica. Knjige so prebivalci rešili pred okupatorjevim uničenjem. Toda po svobodi jih niso vrnili.« Hkrati izvemo, da »društvo nima denarja in razen dotacije v lanskem letu od Kmetijske zadruge Velenje 6000 dinarjev in bivšega OLO Šoštanj 20.000 dinarjev za nabavo knjig ni dobilo nobene pomoči«.

Knjižnica prosvetnega društva v Lokovici ima »210 knjig in je vzorno urejena.« Prav tako ima – poleg dramske skupine in mladinskega pevskega zbora – knjižnico tudi prosvetno društvo v Topolšici, ki »ima boljše pogoje za delo, toda do sedaj se še ni uspelo uveljaviti.« V Belih vodah je obstajalo prosvetno društvo Planina s 100 člani – kmeti, »ki so oddaljeni tudi po eno uro hoda od vasi.« Njegova knjižnica deluje uspešno, samo škoda je, da ima le 160 knjig, katere so Belovodčani že tudi po nekajkrat prebrali«. Kot splošno pripombo je avtor pripisal, da imajo več uspehov tista društva, ki jim pomagajo učitelji in ki so deležna gmotne podpore kmetijskih zadrug.

 TROBEJ, Alojzij – Rojen je bil 20. junija 1861. Osem let je služboval v Rečici ob Savinji, nato pa nastopil službo

upravitelja v Št. Ilju pri Velenju, kjer je preživel 18 let, nato pa leta 1906 prevzel vodstvo narodne šole v Šoštanju, ki jo je vodil 19 let. Bil je častni občan Št. Ilja in Šoštanja. Leta 1929 je bil odlikovan z redom sv. Save IV. vrste.

Iz Šoštanja, Jutro, 20. avgust 1929, št. 193, str. 4