Znamenitosti

    DRENI V ŠENTILJU

    CVET DRENA

    Rumeni dren je drevo, ki zraste od 6 do 8 metrov visoko in ima rjavo rumenkasto skorjo na deblu in rdeče rjavo skorjo na vejah. Listi so enostavni in jajčasti z ravnim robom. Na veje so nameščeni nasprotno. Zgornja stran listov je gladka, spodnja pa dlakava in svetlejših odtenkov.

    Cvetovi so, kot že slovensko ime pove, rumene barve. Dvospolni cvetovi so združeni v kobule. Drevo cveti še preden se olista, iz oplojenih cvetov pa se razvijejo škrlatno rdeči koščičasti sadeži elipsaste oblike – drnulje. Plodovi so užitni in imajo prijeten in kiselkast okus. Znotraj plodu je seme s trdo lupino.

    Rumeni dren se razmnožuje s semeni, lahko pa tudi s potaknjenci.

    IRBARJEV - KRAJNČEV

    Starost  – 22 let

    HLIŠEV DREN

    Starost okoli 200 let

    BEZOVŠEK - MARTNJAKOV DREN

    Starost med sto in 200 leti.

    ČAKŠOV DREN

    Starost – po velikosti z ostalimi je star okoli 200 let


    CERKEV IN ORGLE V ŠENTILJU

    Župnijska cerkev sv. Egidija

    Cerkev, posvečena sv. Egidiju, se prvič omenja leta 1261, ko je kot podružnica Škal prišla pod patronat Gornjega Grada. Sama stavba se konkretno prvič omenja leta 1356, vikariat pa leta 1426, vendar je nastal že pred tem letom. Od leta 1642  do 1649 je bil vikariat združen z vikariatom. Št. Janž na Peči. Leta 1787 se je izločila Gornja Ponikva, še istega leta pa je škalska dekanija pripadla lavantinski škofiji (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 555).

    Ob prvi omembi stavbe leta 1356 je bila cerkev še brez stranskih kapel. Gotska stavba je imela raven strop. Med leti 1642 in 1645 je dobila nov veliki in dva stranska oltarja. Ob vizitaciji leta 1674 pa je bil prezbiterij že obokan, ladja pa je imela lesen strop. Nato so na začetku 18. stoletja prizidali obe kapeli, obokali ladjo, preoblikovali prezbiterij, dvignili celotno stavbo in posledično povišali tudi zvonik. Še v istem stoletju so predelali zakristijo in uredili oratorij (Curk, 1967, str. 26).

    Leta 1884 je bilo zabeleženih pet oltarjev. Veliki oltar, posvečen sv. Egidiju, in stranska so nastali med letoma 1742 in 1745. Na baročnem nastavku glavnega oltarja so kipi sv. Egidija, apostolov sv. Petra in Pavla ter škofa sv. Blaža in nekega popotnika (sv. Popotnik). Stranska oltarja sta delo Ferdinanda Galla. Desni je posvečen Srcu Marijinemu in levi Srcu Jezusovemu. Na desnem oltarju najdemo kipa sv. Lucije in sv. Apolonije ter v atiki sliki Marije z Jezusom, na levem pa kipa sv. Boštjana in sv. Roka ter na vrhu izredno kvalitetno sliko sv. Štefana, ki je po vsej verjetnosti delo Janeza Andreja Straussa. Na obeh oltarjih pa so tudi dragocene rokokojske kanonske tablice (Poles, 1998, str. 615-619).

    V levi kapeli se nahaja bogat oltar sv. Treh kraljev, ki je delo slovenjgraškega kiparja Jožefa Stanerja, v desni kapeli pa oltar Žalostne Matere Božje. Kvalitetni deli sta tudi prižnica iz časa poznega baroka in križev pot iz prve polovice19. stoletja. Leta 1899 je cerkev poslikal slikar Anton Brollo. Cerkev in pokopališče je nekoč obdajalo obzidje, vendar so obzidje podrli, pokopališče pa leta 1846 prestavili južno od cerkve (Curk, 1967, str. 24-26).

    ORGLE

     

    Orgle kot instrument so nastale v pradavnini. Pogled na to je ovekovečil pisatelj Janez Jalen v svoji trilogiji »Bobri«, vendar je največ truda posvetil bobnu in brenkalu, ki ga tu imenuje moja »brenka«.

    Piščal je tu omenjena samo posredno. Tudi sveto pismo omenja piščal, vendar tokrat ne kot glasbeni instrument, torej ne kot orodje, temveč kot orožje. Uporabili so jih za rušenje jerihonskega obzidja. Sveto pismo uporabo zvočnega orožja podrobno opisuje. Material za izdelavo orgel je les ali kositer. Dolžina piščali je direktno odvisna od tona, ki ga želimo doseči. Pri visokem tonu je piščal dolga nekaj centimetrov. Za nizek ton je dolžina piščali 19 metrov povsem običajna. Zvočni obseg orgel je torej odvisen od prostorske zmogljivosti. Toliko za uvod.

     

    Naraksove orgle

    V cerkvi sv. Egidija Št.Ilju je 1879 orgle postavil Franc Naraks iz Žalca (orgle v cerkvah Lavantinske škofije, 1911, str. 17).

    Kot vse orgle je bilo tudi šentiljske potrebno obnavljati. Tako najdemo v kroniki zapisano, da so bile orgle po drugi svetovni vojni dvakrat popravljene. To nam potrdi tudi zapis sapnici. Prvič so bile popravljene 1945, popravljal pa jih je orglar iz Celja. Žal se njegovo ime v sapnici ne vidi več razločno, lahko pa bi šlo za Ropasa. Drugič so bile popravljene leta 1958. Popravilo in ponovno uglasitev je opravil Rebolj Vinko, orglar iz Maribora. Popravilo leta 1958 je moralo biti opravljeno zaradi človeške zlobe, saj je orgle nekdo polil s solno kislino in tako leta 1958 onemogočil igranje na birmi (kronika župnije Šentilj pri  Velenju, b.1.).

    Naraksove orgle v cerkvi sv. Egidija so eno manuelne s pedalom. Stojijo na sredini pevskega zbora. Igralnik je vgrajen v instrument na desni strani orgelske omare. Nad klaviaturo se nahaja 14 manubrijev. Tako manual kot pedal sta podaljšana. Obseg manuala je C – fˮ, 

    pedala pa C-e. pri treh manubrijih se ne vidi, za katere registre gre, zato nisem mogla zapisati popolne dispozicije.

    Dispozicija orgel:

    Manual                                                  

    01 Principal                 8״                                                           

    02 Flavta                      8״                                     

    03 Salacional               8״

    04 Viola                        8״

    05 Flavta                       4״

    06 Oktava                     4״

    07 Viola                        4״

    08 Mikstura

    Pedal

    09 Subbas                    16״

    10 Oktavbas                  8״

    11 Koralbas                   4״

    Orgelska omara ni posebej okrašena. Prospekt je tridelen z devetimi piščalmi v srednjem delu in s po sedmimi piščalmi v stranskih delih. Točno nad orglami, na stropu je slika sv. Cecilije, zavetnice pevcev. Slika v medaljonu prikazuje sv. Cecilijo, ki sedi in igra orgle, nad njo pa lebdijo angeli.

    Orgle imajo dokaj velike izrazne možnosti, a je izbor njihove literature nekoliko omejen zaradi pedala. Še vedno pa se najde literature primerne za orgle v Št. Ilju.

    VIR: diplomska naloga Anja Jezernik


    KNJIŽNICE V ŠALEŠKI DOLINI DO LETA 1960

    KNJIŽNICE V ŠALEŠKI DOLINI DO LETA 1960

    Knjižnice pred prvo svetovno vojno

    Nastajanje javnih oz. javnosti dostopnih knjižnic, svojčas imenovanih ljudske (zasebne so druga zgodba, o kateri vemo še precej manj) na našem koncu Slovenije je v zvezi z letom 1848 oz. z dogajanjem v prvi polovici 19.stoletja, ki je položilo temelje slovenskim društvenim knjižnicam. Med njimi kaže omeniti vsaj Primčevo Socitas Slovenica v Gradcu (1810), Vrazovo Družtvo za kuplenje ino štenje Slavjanskih knjig in časopisov (1832), pa Slavoilirsko društvo (1841), poznejše Semeniško bralno društvo v Ljubljani, katerega člani so bili tudi laiki. Župnik Anton Lah je v Radgoni že okrog 1830 posojal knjige in s tem po 1847 nadaljeval tudi v Limbušu, kjer je ustanovil Društvo za branje slovenskih bukvic. V Framu je Oroslav Caf 1844 ustanovil »družbo za knjige brati« in pozval duhovnike, da napravijo v svojih farah »bravnice«.

     

    Leta 1848 so v Ljubljani ustanovili Slovensko društvo, ki je hotelo »napraviti bravnico (čitavnico), v kateri se bojo dobili vsi slovenski in mnogi slovanski, pa tudi nemški časniki (novice), dobri zemljevidi in slovenski besedniki (slovarji)«. Podobna društva so ustanavljali tudi v Celovcu, Trstu, Gorici, pa tudi po manjših krajih. Te knjižnice so ble namenjene predvsem članom, »da se nauče slovenščine in drugih slovanskih jezikov, da se goji slovenska narodna zavest (…)«. Bili so to zametki poznejših čitalnic, vendar še »niso služili širokim ljudskim plastem, pač pa predvsem mestnemu in trškemu razumništvu«3. Ljudstvu so bile namenjene občinske knjižnice (vodili naj bi jih duhovniki ob pomoči učiteljev in občinarjev), po predlogu Jurija Kobeta v Novicah 1853 tudi farne knjižnice. Razloge za ustanovitev takšnih knjižnic so videli v tem, da se »v deželah, kjer je ljudstvo bolj omikano in več bere, njive in senožeti z večjim pridam obdelujejo, rokodelstva in fabrike si veliko več zaslužijo, in marsikatera nova in koristna reč se znajde, od katere se neomikanemu ljudstvu še ne sanja ne«. Od knjig so si obetali dvojno korist, knjige »pripeljejo človeka v boljši stan, da si lažje vsakdanji kruh služi«, a tudi »razbistrijo um in omikajo in požlahitjo srce«. Restavracijski duh desetletja po marčni revoluciji ljudskim knjižnicam ni bil naklonjen, nov zagon pa je ideja dobila z ustanavljanjem čitalnic po 1861. Vendar sta se tudi tu za poglavitni oviri razvoja izkazala duhovna ozkost in skrbništvo – pomagali so si npr. s seznamom primernih knjig, na katerem so manjkali avtorji, kot so Aškerc, Jenko, Murn, Prešeren, Čehov, Dostojevski, Kersnik itd., ter konceptualno-organizacijska in finančna razdrobljenost na drugi strani. Obe značilnosti sta še desetletja vplivali na razvoj slovenskega knjižničarstva.

    Debelak in Marinović sta na podlagi naročnikov letnih knjižnih zbirk Mohorjeve družbe (MD) v drugi polovici 19.stoletja na tem koncu Slovenije ugotovila relativno živahno bralstvo. O tem pričajo tako leta, ko se v vlogi naročnikov pojavljajo farne in šolske bukvarnice, kot število vseh naročnikov MD v tedanji škalski dekaniji. Tako se med naročniki pojavijo farne bukvarnice Bele vode (1868), Šentjanž (1869), Šmihel pri Šoštanju (1872), Šmartno pri Velenju (1898), med šolskimi pa Škale (1868), Šmihel pri Šoštanju (1871), Šentjanž in Šentilj (1882), Šmartno pri Velenju (1886) itd., pa tudi Šaleška čitalnica (1884) in Kmetsko bralno društvo (1900). Število naročnikov MD je v letih med 1868 in 1880 zraslo z dobrih sto na 256, v naslednjem desetletju na 485, do leta 1900 pa na 627, pri čemer se je sredi devetdesetih dvignilo tudi že čez 700. 

    Glede na zgodovinski trenutek, v katerem so se pojavile, so – ljudske oz. ekvivalentne 

    – knjižnice svojo vlogo nujno videle tako v širjenju splošne bralne kulture in omogočanju dostopa do znanja in kulturnih dobrin kot tudi v prebujanju narodne zavesti in v ozaveščanju o socialni pripadnosti. Iz dejstva, da so bile njihove kapacitete (prostori in drugo) namenjene tudi drugim kulturnim, izobraževalnim, športnim in političnim prireditvam, so se občasno rojevali konflikti z oblastmi – v Avstro ogrskih časih predvsem nacionalne, v jugoslovanskih pa socialnopolitične narave. Kot iniciatorji in nosilci knjižnic so se pojavljali entuziasti in/ali zmožnejši oz. daljnovidnejši posamezniki, pogosto organizirani v društva, kjer pa so bile knjižnice praviloma samo del aktivnosti: bila so to katoliška prosvetna (Šoštanj, Šmartno pri Velenju), pozneje delavska oz. delavsko-prosvetna (kot Vzajemnost, do leta 1935 kot Svoboda, pa spet kot Vzajemnost ali Zarja; obnovljena po drugi svetovni vojni). V teku časa so se za najbolj učinkovite izkazale svetovnonazorsko oz. politično nevtralne knjižnice, ustanovljene in organizirane kot samostojne ustanove brez spremljevalnih segmentov, kot je bila Ljudska knjižnica v Šoštanju. Te so skušale nagovoriti čim širšo publiko in so v svojem poslanstvu – dostopnosti in promociji znanja in kulture – prepoznale splošno družbeno korist. Njihova zasnova je tako najbližja poznejšemu, tudi današnjemu razumevanju knjižnic in knjižničarstva.

    Temeljni kamen javnemu knjižničarstvu v Šaleški dolini je položil šoštanjski učitelj, čebelar in literat Peter Musi (1799–1875), tudi ‘knjižnik’, kot se je imenoval, leta 1854. V časopisu Šolski prijatelj je z naslednjimi besedami opisal odprtje ‘bukvarnice’ v Šoštanju:

    Najstarejšo čitalnico, o kateri je znanega kaj več, bolje, o kateri je sploh kaj znanega razen tega, da je obstajala, so ustanovili narodnjaki. Slovenska Šaleška čitalnica je bila ustanovljena 3. septembra 1882 v družmirski gostilni Pri basistu, t. j. pri županu Mihu Tajniku. Njen prvi predsednik je postal Ivan Vošnjak, ki je bil ob dr. Šucu, deželnem poslancu, tudi govornik na ustanovni prireditvi – poudaril je narodnobudno in narodnoobrambno vlogo čitalnice. Gmotno jo je med drugimi podprl Miha Vošnjak, sodeč po odmevih pa je dvignila precej pozornosti križem po Sloveniji. Na ustanovitvi je bilo prisotnih kakih tisoč ljudi, od katerih se jih je več kot sto takoj včlanilo.

    A poznejše delovanje Šaleške čitalnice, kot kaže, ni teklo tako gladko: konec 1899 zvemo, da je čitalnica »začela novo dobo svojega delovanja«, omenjajo se dramski, pevski in tamburaški odsek, ki da bodo priredili mnogo veselic in drugega. Bralno društvo Zavodnje  (na seji odbora SKSZ 31. 10. 1907) in Bralno društvo Družmirje (na seji 23. 1. 1908)19. Slednje je bilo ustanovljeno dve leti pred tem, 29. aprila 1906,  kot bralno društvo za šoštanjsko okolico. Med okrog sto prisotnimi pri ustanovitvi se jih je 73 včlanilo in 54 takoj vplačalo svoj prispevek. V odbor so bili ob prisotnosti predstavnikov bralnih društev Št. Ilj (zastopal ga je mladi Verdev), Škale in Velenje izvoljeni Ivan Topolnik, Fr. Rajšter, Al(ojz) Trobej, Jož. Košan, Karol Kosar, Jož. Rotnik, Miha Raulen, Val. Hriberšek in Ivan Koren. Malo kasneje društvo poroča o 79 članih in prosi druga bralna društva in čitalnice za »izrabljene knjige, katere se bodo v določenem času v redu

    povrnile«. V istem letu je bralno društvo v Št. Ilju pri Velenju, ki je obstajalo komaj pol leta, na velikonočni ponedeljek priredilo »že četrto veselico z mnogo vrstnim sporedom«, katerega glavna točka je bila igra ‘V Ljubljano jo dajmo’«, poleg tega pa so v programu sodelovale še deklica Milica Kranjčeva z deklamacijo in »gospici, ki sta predstavljali nastop ‘Dan in noč’«, katerih predstavo je polepšala bengalična razsvetljava, 

    poroča Slovenski gospodar.

     

    Debelak in Marinković sta iz let pred drugo svetovno vojno v Arhivu Slovenije našla pravila društva Vaška čitalnica iz Šentilja pri Velenju . Kot predlagatelji pravil so podpisani Avguštin Glušič, Ivan Jelen in Rafael Koren. Banski svetnik Bogataj je društvu odobril delovanje 24. septembra 1934. Čitalnica se je nahajala v Arnačah, delu Šentilja, ki je takrat bil samostojna občina. Njen namen ni bilo politično delo, pač pa kulturno, med člani bi naj vzbujala veselje do branja ter interes za splošni napredek in za kulturno zgodovino, člani naj bi zbirali podatke iz življenja na vasi, stare noše in druge etnološke oz. zgodovinske predmete, ki naj bi jih predstavili v vaškem muzeju, ter postavili spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Posebno pozornost so namenili odpravi pijančevanja, surovosti in preklinjanja ter izboljšanju higiene v vasi. Zanimivo je, da je tudi tu pristop novih članov moral odobriti društveni odbor in tisti, ki so jih zavrnili, niso imeli možnosti pritožbe.

    Posredne dokaze o obstoju knjižnic malo pred drugo svetovno vojno, tudi o tistih v okviru društev, ki jih je bilo največ, najdemo na več mestih v Krajevnem leksikonu Dravske banovine. Tako v poglavju Srez Slovenj Gradec srečamo javno knjižnico v Škalah in katoliško prosvetno društvo v Sv. Andražu pri Velenju , javno knjižnico v Ravnah pri Šoštanju ter katoliško izobraževalno društvo in štiri javne in strokovne knjižnice v Šoštanju (pa še delavsko kulturno društvo Vzajemnost, Godbo Zarja, delavsko prosvetno društvo Cankar in Pevsko društvo Šoštanj)73, javno knjižnico in prosvetno društvo v Št. Ilju pri Velenju ter prosvetno društvo v Št. Janžu na Vinski gori, cerkveno knjižnico v Belih vodah in izobraževalno društvo v Zavodnjah, v občini Velenje pa poleg gledališkega odra in pevskega društva v Stari vasi še pevsko društvo in organizacijo Sokola v samem Velenju, vendar nobene knjižnice. V Šmartnem ob Paki, ki je sodilo pod srez Gornji Grad, se omenja katoliško prosvetno društvo. 

    Leta 1954 je bilo stanje v knjižnicah v Šaleški dolini takole:

    • »Knjižnica v Šoštanju: 2.377 zvezkov, 1.396 izposojenih, 98 bralcev, vodja knjižnice uslužbenec z n. srš. izobrazbo.
    • Knjižnica v Ravnah: 208 zvezkov, 63 izposojenih, 23 bralcev, vodja knjižnice učiteljica.
    • Knjižnica v Belih Vodah: 203 zvezki, 129 izposojenih, 45 bralcev, vodja knjižnice kmetica.
    • Knjižnica v Lokovici: 180 zvezkov, 140 izposojenih, 30 bralcev, vodja knjižnice gospodinja.
    • Knjižnica v Šentilju pri Velenju: 162 zvezkov, 160 izposojenih, 36 bralcev, vodja knjižnice kmet.
    • Knjižnica v Plešivcu: 150 zvezkov, 67 izposojenih, 50 bralcev, vodja knjižnice učiteljica.
    • Knjižnica v Zavodnju: 139 zvezkov, 52 izposojenih, 13 bralcev, vodja knjižnice učiteljica

    Knjižnica v Velenju: 56 zvezkov, 5 izposojenih, 4 bralci, vodja knjižnice delavec.

    • Po letu 1954 so se manjše knjižnice še vedno ukinjale oz. združevale; ukinjena je bila šentiljska, v Šmartnem ob Paki pa je nastala nova.«

    Druge knjižnice

    Velenjski rudar poroča pod naslovom »Prosveta v šoštanjski komuni« o delu štirih društev z obrobja. Med društvi šoštanjske komune je tudi prosvetno društvo v Šentilju pri Velenju, katerega »knjižnico, ki ima 300 knjig, obiskuje 30 rednih bralcev. Pred vojno je obstajala prav lepa knjižnica. Knjige so prebivalci rešili pred okupatorjevim uničenjem. Toda po svobodi jih niso vrnili.« Hkrati izvemo, da »društvo nima denarja in razen dotacije v lanskem letu od Kmetijske zadruge Velenje 6000 dinarjev in bivšega OLO Šoštanj 20.000 dinarjev za nabavo knjig ni dobilo nobene pomoči«.

    Knjižnica prosvetnega društva v Lokovici ima »210 knjig in je vzorno urejena.« Prav tako ima – poleg dramske skupine in mladinskega pevskega zbora – knjižnico tudi prosvetno društvo v Topolšici, ki »ima boljše pogoje za delo, toda do sedaj se še ni uspelo uveljaviti.« V Belih vodah je obstajalo prosvetno društvo Planina s 100 člani – kmeti, »ki so oddaljeni tudi po eno uro hoda od vasi.« Njegova knjižnica deluje uspešno, samo škoda je, da ima le 160 knjig, katere so Belovodčani že tudi po nekajkrat prebrali«. Kot splošno pripombo je avtor pripisal, da imajo več uspehov tista društva, ki jim pomagajo učitelji in ki so deležna gmotne podpore kmetijskih zadrug.

     TROBEJ, Alojzij – Rojen je bil 20. junija 1861. Osem let je služboval v Rečici ob Savinji, nato pa nastopil službo

    upravitelja v Št. Ilju pri Velenju, kjer je preživel 18 let, nato pa leta 1906 prevzel vodstvo narodne šole v Šoštanju, ki jo je vodil 19 let. Bil je častni občan Št. Ilja in Šoštanja. Leta 1929 je bil odlikovan z redom sv. Save IV. vrste.

    Iz Šoštanja, Jutro, 20. avgust 1929, št. 193, str. 4

     

     

    VIR: internet

    Kosezi v Šentilju

    Kosezi  so vse do 13. stoletja zavzemali posebno mesto sredi med fevdalci in podložniki in bili v tem času sloj povsem svojski za slovensko fevdalno družbo. Od fevdalcev jih je delilo to, da niso imeli zemljiškega gospostva, od podložnikov pa da v ta gospostva niso bili vključeni. Pa tudi navadni svobodnjaki niso bili, ker so imeli svojo posebno sodstvo, torej tudi pravo ter svoje posebne vojaške dolžnosti in bili izredno tesno povezani z vojvodo.

    Toda odkar jim lahko od visokega srednjega veka dalje sledimo v virih, je to skupina, ki neprestano izgublja svoj star družbeni položaj. V listinah 12. stoletja, so kosezi enakovredni z višjimi ministeriali, do srede 13. stoletja so se uvrščali in bili izenačeni z ministeriali in vitezi. V 14. stoletju pa je zaradi razkroja uradov del kosezov prešel med nižje plemstvo, del med meščane, del pa med podložnike. Tako so bili v poznem srednjem veku preostali kosezi samo še kmetje z nekaterimi privilegiji.

    Kosezi v Šentilju

    Kosezi so bili tisti preostanek slovenskega plemstva, ki se je vsaj delno uspel obdržati iz zgodnjega srednjega veka vse v novi vek Koseške naselbine nam med ostalim nakazujejo področja, ki so bila poseljena in kultivirana v zgodnjem srednjem veku pod vodstvom »domačih plemičev«. Kosezi so se kot poseben razred nato uspeli še obdržati v spremstvu koroških vojvod ter nas zato ne čudi, da je največ spomina na njih ohranjenega ravno na Koroškem. Ko so povsem izgubili svoj pomen, so se stopili z ostalim podložniškim življem ter jih kmalu težko ločimo od ostalih kmetov ali pa jih sploh ne moremo več ločiti. Izjema pri tem so redke naselbine, v katerih so se kosezi združili v prave zadruge in uspeli obdržati vsaj del svojih privilegijev, kar se najbolje vidi po večjih oprostitvah pri dajatvah. Najbolj znane takšne koseške naselbine na tleh današnje države Slovenije so v bližini Ljubljane (Koseze), v Zagorju in na Teharjih pri Celju. Ravno s to zadnjo pa je povezana tudi zgodovina kosezov na področju Šentilja pri Velenju. Kaže, da so se šentiljski kosezi ob izgubi privilegijev vsaj delno umaknili iz področja Šentilja v Teharje, kjer so skupaj z drugimi lažje branili svoj posebni status. Na svojem »matičnem« področju pa so obdržali še posamezna posestva. Na njihovo poselitev nas še danes spominjata imeni Kasesnik in Blagotinšek (blago = bogastvo, moč). Kmetiji s tem imenom pa lahko sledimo v zgodovinskih virih vse od leta 1226 naprej. Poleg tega pa poznamo arhivske zapiske, ki pomagajo rekonstruirati posest teharskih kosezov na področju Šentilja in segajo vse do srede 18. stoletja. Posest se je v novem veku reducirala na posedovanje določenih gorskopravnih področij, to je vinogradov. Med gorskopravnimi podložniki na teh koseških vinogradih najdemo npr. imena Vrana, Ograjenšek, Hliš, Sevlak, Drev itd. Značilno za gorskopravne najemne pogodbe je, da so med najemniki našteti tudi mnogi Nešentiljčani. Tako med njimi najdemo podložnike npr. iz Škal, pa celo šentiljskega župnika. Iz relativno skromnega števila podatkov, ki so na voljo, pa so zato toliko bolj zanimivi, je moč rekonstruirati, da je bila glavnina kosezov na področju današnjega Šentilja skoncentriranih na relaciji Kote, Ložnica, Andraž, kjer moremo iskati tudi tisti najstarejši naselitveni prostor teh slovenskih »plemičev« v Šaleški dolini. Navedeni podatki in seveda tudi vsi tisti, ki jih na tako kratkem prostoru pač nisem mogel predstaviti, predstavljajo zanimivo osnovo ter kličejo po tem, da bi jih nekdo temeljito obdelal in predstavil tudi to sila zanimivo in pomembno dejstvo iz preteklosti Šentilja.

    Avtor: dr. Anton Ravnikar

    NEZNANI DVOREC V ŠENTILJU PRI VELENJU

     

    Šaleška dolina slovi med drugim tudi po velikem številu gradov, graščin in dvorcev, ki so nekdaj stali na njenih tleh in marsikateri med njimi še vedno predstavlja nezmotljivo točko v veduti pokrajine. Kljub velikemu številu takšnih stavb pa nas še vedno lahko preseneti odkritje novega sedeža plemenitnikov na našem področju. V Nadškofijskem arhivu v Ljubljani hranijo med bogatim gradivom, ki je prišlo v arhiv iz nekdanjega arhiva gornjegrajskega samostana, tudi dve listini iz 14. stoletja, ki govorita o tem, da je bil nekje na področju Šentilja sedež enega od samostanskih uradov, katerega je v času med 1356 in 1365 zasedal neki Ortolf iz Griž. Podatek je poznan že več kot sto let, vse do danes pa ni bilo mogoče natančneje določiti, kje je ta sedež samostanskega urada bil. Ko je samostanska posest postala leta 1461 del novoustanovljene škofije v Ljubljani, je ta prevzela seveda tudi vse nekdanje samostanske urade. Med ohranjenim gradivom iz tega časa lahko najdemo večje število ohranjenih listin iz 16. stoletja, ki nam pomagajo locirati ta sedež. V tem času se namreč kot škofijski uradnik pojavi neki pl. Krištof Radwiger, za katerega je jasno zapisano, da je imel svoj sedež na Razdelu v Podkraju, to je na mestu, kjer je še danes moč najti kmetijo Razdevšek. Če združimo vse zapisane podatke, tako tiste iz 14. kot tiste iz 16. stoletja, je torej jasno, da je kmetija Razdevšek tista lokacija, kjer so vsaj tristo let rezidirali mali plemiči (militi), katerih naloga je bila upravljati z delom posesti svojega seniorja, to je v tem primeru gornjegrajskega samostana oz. kasneje ljubljanskega škofa. Področje Šentilja, ki spada med zgodovinsko najbolj interesantna in žal slabo raziskana področja (spomnimo se le na to, da so Kote eno od koseških naselij), se nam tudi ob pomoči takšnih drobnih najdb počasi odpira in nas vabi k raziskovanju.

    Avtor dr. Anton Ravnikar



    CERKEV


    avtor slik: Jakob Grošl

    V središču kraja se nahaja cerkev Sv. Ilja. Župnija se prvič pisno omenja leta 1261. Cerkev je bila zgrajena leta 1355, samostojni vikariat pa je bil od 1426 leta.
    Cerkev sv. Egidija (sv. Tilna) se v pisnih virih prvič omenja leta 1261, ko je kot podružnica Škal prišla pod gornjegrajski patronat, pod okriljem katerega je ostala do ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461. Iz te listine je namreč razvidna menjava ozemlja med škalskim župnikom in benediktinskim samostanom v Gornjem Gradu.
    Leži sredi prelepe pokrajine nedaleč stran od Velenja. Kraj je dobil ime po svojemu zavetniku – st. Ilj – Tilen.

    Zunanjost – Cerkev leži v središču šentiljske doline na nadmorski višini 363 m. Po svoji zasnovi je orientirana od vzhoda proti zahodu, tako da so verniki po starih cerkvenih pravilih obrnjeni proti vzhodu. Cerkev je dolga 24 m, široka 8 m, v prezbiteriju visoka 7 m, v ladji pa 7,5 m. Zidana je v baročnem slogu v obliki križa.

    Zvonik, pod katerim je glavni vhod v cerkev,  je na zahodni strani cerkve in je  visok 12 m, ima kvadratni temelj (5 m), tri vrste lin in je verjetno star preko 700 let. Število zvonov se je v stoletjih spreminjalo.  V obeh svetovnih vojnah je oblast zasegla največja zvonova, obakrat so pustili samo najmanjšega. Po vojni je bil v zvoniku en sam zvon, ki pa sta se mu v letih 1980 in 1992 pridružila večja.

    Glavni oltar in prezbiterij – Baročni glavni oltar ima kakih 200 let star lesen nastavek, v katerem se, nad visokim belim enodelnim tabernakljem z dvema angeloma ob strani in prestolom za izpostavitev Najsvetejšega na vrhu, v sredi med štirimi stebri nahaja votlina, v kateri je lesen kip sv. Tilna, ki je bil obnovljen leta 1996. Današnje ozadje je novo, skalnato, delo Jožeta Napotnika. K sv. Tilnu se obračata sv. Peter (s ključema) in sv. Pavel na (s knjigo in mečem). Sosedna kipa sta  sv. Blaž  s škofovsko palico in svečama v rokah in sv. Jošt s popotno palico in knjigo v rokah. V atiki oltarja je razgibana skupina Marijinega kronanja, ki jo zaključujeta na levi strani nadangel Mihael, ki tehta duše, in na desni strani nadangel Rafael z ribo v rokah. V osrednjem prizoru izstopa Marija, ob njej pa vstali Kristus s križem in Bog Oče s kroglo sveta, ki Mariji polagata krono na glavo. Pod zaključkom atike se dviga še golob kot podoba Sv. Duha. Pozlačene plastike in marmornati nastavek so baročno delo iz sredine 18. stoletja. Pri obnovi leta 1989 je bilo v zidu za oltarjem odkrito gotsko okno z delilnim stebričjem in krogovičjem.

    Ladja – v njej sta poznobaročna stranska oltarja: levo oltar Srca Marijinega, desno pa Srca Jezusovega, delo celjskega kiparja Ferdinanda Galla. Nova lesena oltarna miza med obema oltarjema je delo arhitekta Lodranta. V atiki oltarja Srca Jezusovega je slika sv. Štefana. Kiparski deli sv. Boštjana in sv. Roka dopolnjujeta oltar Srca Jezusovega. S puščicami prebodeni sv. Boštjan je privezan na deblo, sv. Rok pa je upodobljen z romarsko palico in bučo. Z roko kaže na kužno znamenje na stegnu, ob njegovi nogi pa je pes s kosom kruha v gobcu.  Oltarni predel zaokrožujejo kanonske tablice, ki so redkokje tako bogate in dobro ohranjene.  Na severni steni ladje se nahaja dekorativna prižnica iz poznega baroka z liki  vseh evangelistov: sv. Marko z levom, sv. Janez z orlom, sv. Luka z volom in sv. Matej z angelom. Nasproti prižnice stoji na drugi steni ladje na konzoli v okviru kip Brezmadežne s krono na glavi.

    Kapela Sv. treh kraljev – v levi kapeli oltar Sv. treh kraljev zapolnjuje vso steno. Vrh tabernaklja se nahaja skupina devetih lesenih kipov, ki poleg sv. Družine predstavljajo troje modrih in troje njihovih spremljevalcev, nad vsemi pa plava velika zvezda z dvema angeloma. Ob robu niše stojita kipa sv. Izidorja z voli in angelom sejalcem in sv. Frančišek Ksaverij. Na vrhu nastavka kraljuje Bog Oče, obdan z devetimi kipi angelov. Oltar je delo slovenjegraškega rezbarja Jožefa Stanerja. V oltarju se pod menzo nahaja vdolbina, v njej počiva sv. Aleš, zavetnik romarjev in beračev.

    Kapela Žalostne Matere Božje  – v desni kapeli se nahaja oltar Žalostne Matere Božje, ki se omenja leta 1705. V osrednji niši je kip Pieta – Marija s sedmerimi meči, ki se zabadajo v njeno srce, v naročju pa drži mrtvega Jezusa. V spodnjem delu nastavka se nahajata kipa sv. Frančiška Asiškega in sv. Terezije. Pod to kapelo se nahaja grobnica ali vsaj grobovi več nekdanjih lastnikov gradov Schwarzenstein (Gradič) in Helfenberg (Soteški grad v župniji Gornja Ponikva. V isti kapeli je krstilnik, ki ga na vrhu krasi majhen kip Krsta v Jordanu.

    Križev pot  v sedanji podobi je nastal leta 1863 kot zahvala za dobro letino. Stari križev pot so dali v prenovo Rozaliji Pasnoch v Slovenj Gradcu, ki se je izobraževala v Benetkah. Tablam je dodala pozlačene okvire z zelo lepimi okraski. Napisi so bili sprva latinski, kasneje so jih prevedli v slovenščino, v času druge svetovne vojne pa so jih morali začasno umakniti.

    Pevski kor – orgle so delo mojstra Franca Naraksa iz leta 1879. Pred birmo leta 1952 jih je nekdo polil s solno kislino Po tem času so morali orgle še večkrat prenoviti in na novo uglasiti.

    Poslikava – cerkveno notranjost je leta 1899 poslikal Anton Brollo iz mlajše generacije furlanskih slikarjev. Uokvirjen motiv na temenu stropa v prezbiteriju predstavlja čaščenje Najsvetejšega. Monštranca stoji na oblakih in nanjo sije močna svetloba z neba. Pod njo so nameščeni trije angeli. Na eni strani je angel z grozdom, na drugi strani pa s klasjem. Osrednji del ladje zavzema medaljon, na katerem sta sv. Ciril in Metod, ki ju obliva nebesni sij. Na njuni levi strani je sv. Ana, ki z dvignjeno desnico poučuje Marijo, na desni pa sv. Jožef, ki poučuje Jezusa. V sredi ladje nad prehodom v kapelo Žalostne Matere Božje je naslikan trpeči Jezus na Oljski gori, nad njim pa škof sv. Martin. Na vhodu v kapelo Sv. treh kraljev je naslikano Jezusovo rojstvo. Zadnji del ladje krasi freska sv. Cecilije. Ta sedi in igra na orgle, nad njo pa lebdijo angeli. Desno je sv. Urban s škofovsko palico in knjigo, na kateri je grozd. Dalje je sv. Notburga, zaščitnica kmetov, s srpom v rokah.

    Povzeto po Zborniku župnije Šentilj pri Velenju 1261 – 2011



    KOŽELJ

     

     

     

     

     

    Vzpetina Koželj leži na jugovzhodnem delu Šaleške doline in je mestu Velenje najbližji hrib ter priljubljena velenjska rekreacijska točka. Vsakodnevno, v vseh letnih časih, ga obišče veliko domačinov.

    Hrib je podolgovate oblike s tremi vrhovi: Veliki Koželj (580 m), Koželj (590 m) in Mali Koželj (501 m).

    V bližini najvišje točke hriba, na višini 580 m, so postavljene mize in klopi ter omarica z vpisno knjigo.

    Obstajajo 3 označene poti, ki vodijo po Kožlju: Družinska pot, Glasbena pot, ki je posvečena glasbenemu pedagogu in skladatelju Franu Korunu Koželjskemu ter Planinska pot po Kožlju, ki je del Šaleške planinske poti.

    Vsak, ki doseže vrh, je nagrajen s čudovitim razgledom na veličasten Velenjski grad, na Velenjsko kotlino ter na hribovja, ki jo obdajajo na severu in zahodu. Ob jasnem vremenu seže pogled do Pohorja, Uršlje gore, Pece in Smrekovca.



    GORA

     

    Šentilj se nahaja v parih kotlinah, ki jih obkrožajo hribi. Najbolj obiskani so Sevčnik, Koželj in Gora. Na Gori je zgrajena kočica, ki so jo poimenovali Špica. Sam hrib Gora je na meji med tremi krajevnimi skupnostmi. Te so Šentilj, Vinska gora in Ponikva. Na šentiljski strani se pod gozdnatim delom nahaja del zaselka Laze in Podkraj, ki administrativno spada pod Ponikvo, čeprav je geografsko bolj del naše kotline. Na nasprotni strani so Studence, ki so del Ponikve. Majhen pas pa pripada tudi Šentjanžu, kot se je včasih reklo Vinski gori.

    Gora je na vrhu poraščena z gozdom, ki pokriva kraško osnovo. Po gozdu so speljane do vrha mnoge poti, nekatere med njimi so tudi precej strme. Vse pa so slikovite in lepe. Jeseni je tu obilje kostanja, med letom pa gob.

    Na pobočju Gore se nahaja graščina Schwarcenstein ali Gradič. Sam grad ima dolgo in bogato zgodovino. Med drugim so v času protestantizma tu tiskali Biblijo. Dolgo je kazalo, da bo podlegel zobu časa, zdaj pa ga lastnik obnavlja in uspelo mu je obnoviti nekaj delov, ki so bili že močno poškodovani

     



    VRANJA PEČ

     

    V Ložnici si oglejte kraško jamo Vranjo Peč.
    Vhod v jamo pazi 14m visok skalnati mož. V notranjosti je voda izoblikovala več kraških objektov, med katerimi je najbolj zanimiva jama v obliki črke S, dolžine okoli 60 m.

    Na meji med občinama Polzela in Velenje se pred krajem Ložnica nahaja Vranja peč. Ime je dobila pečina iz pripovedk, ki govorijo, da so tu nekdaj prebivale vrane. To je rov, ki ga je v tisočletjih izdolbla voda, ki je pritekala iz ene doline v drugo. Rov je dolg okrog 60-70m. in je rahlo zavit, kar mu daje še poseben čar. Skozi njega teče potoček po katerem se v času nizkega vodostaja varno sprehodimo Nad vhodom se vzpenja visoka pečina, ki jo tudi lahko obiščemo. Obisk je primeren za vsakogar, še posebej za otroke, ki se srečajo z lepoto kraškega sveta. Avantura je zanimiva, ker ne rabimo posebne opreme. Dovolj so telovadni copati, ročna ali naglavna svetilka in obutev za preobut, ko se vrnete. Vhod v rov je visok in širok, voda sega do kolen. Nadaljevanje po plitki vodi in kamenju vas skozi temen zavoj pripeljeta na drugo stran rova in znajdete se v šentiljski dolini v zaselku Silova. Voda je čista in če boste pazljivo čofotali, lahko srečate potočne rake, kar pomeni, da je voda povsem čista. Preizkusite lahko sposobnosti vaših otrok in v rovu ugasnete svetila in jim omogočite, da sami poiščejo izhod-najbolje, ko se vračate in otroci že poznajo pot. Doživetje za otroke in starše, ki vam popestri popoldan in je še en mozaik v spoznavanju lepot Slovenije.

     



    RUDNIK BOKSITA - VRANJA PEČ

     

    Rudnik boksita v Ložnici sodi med primarni del nepremične kulturne dediščine Šentilja pri Velenju. Odprt je bil že pred prvo svetovno vojno, natančneje leta 1913. Skoraj nepretrgoma je deloval do leta 1956. V tem rudniku so, pretežno z dnevnim kopom, pridobivali aluminijevo rudo, ki pa je na tem območju spojena z železom. Zaradi tega je ruda močno rdeče obarvana.*

    Po letu 1939  so Nemci naredili rov ter zgradili  progo za lažji transport z vozički.  Načrt za rov je naredila geologinja iz Avstrije.  Ruda se je potem nalagala na vozove s kravjo vprego vse do Ožilove jame, od tam naprej pa s konjsko vprego do železniške postaje Velenje. Z vlakom so rudo vozili do Kidričevega . Med vojno je bil delovodja Zajc iz Ljubljane.

    Po 2. svetovni vojni rudnik  upravljata Komunala Šoštanj in Lesna Šoštanj, delovodja pa je bil Zajc iz Ljubljane.

    V rudniku je okoli 70 rudarjev našlo svoj vir za preživetje.  V veliki meri so bili zaposleni krajani Šentilja, zaradi tega je še vedno možno slišati kakšno dobro zgodbo iz tega obdobja.

    Od samega rudnika je danes lepo ohranjen železobetonski obokan vhod. Rudniški rov je prvih nekaj deset metrov stabilen, vendar se v razdalji kakšnih 60 m od vhoda rov že ruši in poseda. Rov se nadaljuje z veliko dvorano v katero ponekod vdira dnevna svetloba. Od tam vodita naprej še dva večja rova.

    *Ker pa se aluminij – kot ruda veže s silicijem in apnencem. V glavnem so aluminijeve rude karbonatne in silikatne. Metalurgija pozna 3 vrste rud: gibsit, bemit ter diaspora.

     



    SEVČNIK

     

     

     

     

     

     

     

     

     

     

     

    Na južni strani doline se razteza SEVČNIK.

    Če se sprehodite iz Arnač v Silovo na hrib Sevčnik, boste na poti do vrha odkrili malo jezero, ki nikoli ne presahne.
    Privoščite si počitek, piknik ter namočite noge.

    GRAD ŠVARCENŠAJN

    Grad Švarcenštajn, zgrajen verjetno konec 13. stoletja, je bil upravno središče za območje današnjega Šentilja.

    V preteklosti so v njem tiskali in shranjevali biblijo Primoža Trubarja. Vloga gradu Švarcenštajn (Schwarzenstein), ki stoji na položnem griču nad Lazami pri Velenju, je bila najpomembnejša ravno v 16. stoletju, ko ga je imela v upravljanju družina Trebniških.

    Jurij Trebniški je bil eden osrednjih akterjev političnega življenja na Štajerskem. Pred družino Trebniških, je bil nekaj deset let v lasti Celjskih grofov, kasneje pa so bili lastniki plemiči Suaerji, Wagni, Schrottenbachi in grofje Gaisrucki.

    Leta 1849 je poslopje kupil bogat kmet Glušič.

    V tem stoletju so bili lastniki gradu rodbina Pirnat, Družba sv. Cirila in Metoda ter družina Goričar iz Šoštanja.