Rudnik boksita v Ložnici sodi med primarni del nepremične kulturne dediščine Šentilja pri Velenju. Odprt je bil že pred prvo svetovno vojno, natančneje leta 1913. Skoraj nepretrgoma je deloval do leta 1956. V tem rudniku so, pretežno z dnevnim kopom, pridobivali aluminijevo rudo, ki pa je na tem območju spojena z železom. Zaradi tega je ruda močno rdeče obarvana.*

Po letu 1939  so Nemci naredili rov ter zgradili  progo za lažji transport z vozički.  Načrt za rov je naredila geologinja iz Avstrije.  Ruda se je potem nalagala na vozove s kravjo vprego vse do Ožilove jame, od tam naprej pa s konjsko vprego do železniške postaje Velenje. Z vlakom so rudo vozili do Kidričevega . Med vojno je bil delovodja Zajc iz Ljubljane.

Po 2. svetovni vojni rudnik  upravljata Komunala Šoštanj in Lesna Šoštanj, delovodja pa je bil Zajc iz Ljubljane.

V rudniku je okoli 70 rudarjev našlo svoj vir za preživetje.  V veliki meri so bili zaposleni krajani Šentilja, zaradi tega je še vedno možno slišati kakšno dobro zgodbo iz tega obdobja.

Od samega rudnika je danes lepo ohranjen železobetonski obokan vhod. Rudniški rov je prvih nekaj deset metrov stabilen, vendar se v razdalji kakšnih 60 m od vhoda rov že ruši in poseda. Rov se nadaljuje z veliko dvorano v katero ponekod vdira dnevna svetloba. Od tam vodita naprej še dva večja rova.

*Ker pa se aluminij – kot ruda veže s silicijem in apnencem. V glavnem so aluminijeve rude karbonatne in silikatne. Metalurgija pozna 3 vrste rud: gibsit, bemit ter diaspora.