Knjižnica

    Zbrala in uredila MIra Laubenstein

    Mali zgodovinski pregled razvoja čitalnic in bralnega društva, knjižničarstva ter bukvarnic v Šentilju pri Velenju

            V celoti je ves zgodovinski razvoj pisane besede vezan na nastanek tiska, ter odkritja papirja. Opis vseh tehničnih in tehnoloških dosežkov, pa je vezan na iznajdbo pisave. V primeru, da je to točno potem lahko napišemo, da je to eden izmed glavnih mejnikov zgodovinske dobe.

            Po tem takem velja, da je odkritje pisave sploh začetek človeške zgodovine. Vse kar je bilo pred tem je predzgodovinsko  ali bolje nezgodovinsko, saj nimamo nobenih pisanih sledov, virov ali sporočil. Doba pred pismenostjo so za človeka neme, torej nam še nič ne govorijo.

            Ameriški astronavt je po pristanku na luninem površju dejal: »majhen korak za človeka, velik za človeštvo«, potem moramo reči, še večji korak za človeštvo je iznajdba pisave, se pravi korak od govorjene do pisane besede. To ni samo korak, je že pravi skok v kulturni zgodovini človeštva.

    V tem razvoju pisane besede je nedvomno imela precejšen vpliv katoliška  cerkev. V vmesnem obdobju tudi protestantizem, z Primožem Trubarjem ter Jurijem Dalmatinom.

    Podatki pričajo, da so knjige namreč razpečevali na gradu Švarcenštajn.

    Z nastankom Mohorjeve družbe 1851, se beležijo člani te družbe v koledarju. V njem lahko spremljamo kateri krajani Šentilja so bili člani te družbe. Iz teh podatkov je razviden tudi njihov status. Torej dekan, župan, kmet, kmečka hči.

          Sedaj imamo na razpolago veliko podatkov in lahko preidemo na točen datum nastanka različnih društev, katera bi danes vsa spadala pod prosvetno društvo. Omembe vredno je tudi to, da je bil Šentilj v času ustanavljanja čitalnice samostojna občina.

    Kot je zgoraj omenjeno je Jurij Trebniški v 16. stoletju razpečeval biblijo v slovenskem in nemškem jeziku na gradu Švarcenštajn. 

            Običajno sta na podeželju bila edina izobražena učitelj in župnik, v našem primeru pa bi poleg njiju lahko uvrstili tudi člane veleposestniških družin, leta 1861 so namreč v Šentilju ustanovili manjšo čitalnico, ki je bila med prvimi na Slovenskem. To leto je bilo v Sloveniji  ustanovljeno 14 čitalnic. V ožjem smislu so čitalničarji skrbeli za nabavo slovenskega časopisja in knjig.

         V letu 1882 je Šentiljska  Šolska čitalnica postala članica Mohorjeve družbe .

                                                V spodnjem prispevku so navedeni poimensko takratni člani Mohorjeve družbe iz Šentilja.

    Naslednji dokument kaže na nastanek Bralnega društva, ki je bil objavljen v Slovenskem gospodarju leta 1905.

    Verjetno je pa prišlo do tiskarke napake, kjer piše da je bilo 3.avgusta ustanovljeno, vabilo na otvoritev je pa bila 24. avgusta. Objava je bila 7.9.1905 v Slovenskem gospodarju.

    Njihovi prostori so bili v Koroščevi šesterokotni hiški nasproti njihove domačije.

    Za malo občino Šentilj je bil o tako pomemben dogodek, da so ga proslavili skupaj z prebivalci bližnje in daljne okolice. Da je bilo Bralno društvo aktivno je tudi razvidno iz članka Slovenski gospodar, ki je izšel 5.1.1906.

    Leta 1906 je bilo v Šoštanju ustanovljeno bralno društvo Šaleške doline, kateremu se je  takoj  pridružilo tudi bralno društvo iz Šentilja. V odboru je  Šentilj zastopal mladi Verdev .   

    V istem letu je bralno društvo v Št. Ilju pri Velenju, ki je obstajalo komaj pol leta, na velikonočni ponedeljek priredilo »že četrto veselico z mnogo vrstnim sporedom«, katerega glavna točka je bila igra ‘V Ljubljano jo dajmo’«, poleg tega pa so v programu sodelovale še deklica Milica Kranjčeva z deklamacijo in »gospici, ki sta predstavljali nastop ‘Dan in noč’«, katerih predstavo je polepšala bengalična razsvetljava.

     Naslovna stran z žigom Bralnega društva Št. pri Velenju

    Prva slovenska založba je bila Mohorjeva družba, ustanovljena 1851 leta, je imela naročnike bralna društva, med njimi je bila tudi Šolska bukvarna iz Šentilja od 1882 leta dalje. Iz koledarja Mohorjeve družbe je razvidno, da se je leta 1891 Šolska bukvarna preimenovala v Šolsko knjižnico. Bralno društvo pa je postalo član Mohorjeve družbe leta 1913.

    Bralno društvo se je  ukvarjalo z igrami in plesi,  vendar se je leta 1924 to preimenovalo v  katoliško slovensko Prosvetno društvo Šentilj. To je razvidno iz vloge banki 25.3.1925 za posojilo pri izgradnji prosvetnega doma.

    V letu 1930 je Prosvetno društvo skupaj z Posojilnico otvorilo svoje prostore.

    slika iz Zbornika župnije Šentilj pri Velenju

    Člani odbora prosvetnega društva so bili zavedni katoličani in zato so za člane društva predpisali za tisti čas izredne stroge predpise. 24. septembra 1934 so kot predlagatelji pravil  podpisani Avguštin Glušič, Ivan Jelen in Rafael Koren zapisali pravila čitalnice. Med opravili čitalnice so posebno pozornost namenili odpravi pijančevanja, surovosti in preklinjanja ter izboljšanju higiene v vasi. Zanimivo je, da je tudi pristop novih članov moral odobriti društveni odbor in tisti, ki so jih zavrnili, niso imeli možnosti pritožbe. Banski svetnik Bogataj je društvu odobril delovanje. Takrat je bil Šentilj samostojna občina. Člani naj bi zbirali podatke iz življenja na vasi, stare noše in kulturno zgodovinske oziroma zgodovinske predmete, ki naj bi jih predstavili v vaškem muzeju.

    Po drugi svetovni vojni se aktivnosti društva ni ustavila.   Prirejali so igre in folklorne plese.

                                                           Na teh fotografijah so igralci Miklove Zale iz leta okoli 1950 in folklorno  skupina  iz tega časa.

    Slike last Mirice Kvartič

    V knjižnici so se zbirali igralci in v njej vadili igre. V dvorani so se odvijale igre in folklorni plesi. Ko se je trgovina preselila v Dom krajanov se je knjižnica preselila v zgornje prostore.

    Knjižničar je bil dolga leta Tajnšek Stanko, pravzaprav je bil  zadnji, ki je upravljal s knjigami  Po pripovedi takratnega predsednika Prosvetnega društva Jelen Florjana so morali vsako leto pošiljati podatke v Zvezo kulturnih organizacij Velenje, koliko knjig je bilo izposojenih in koliko bralcev je bilo. Na podlagi teh podatkov so lahko zaprosili za nove knjige.

    Knjižnica je bila vedno prisotna v Šentilju, vedno je bila v pristojnosti prosvete a se je večkrat preimenovala, kar se vidi po žigih v knjigah.

    V letih 1980 je predsednica Prosvetnega društva rešila knjige, ker se je nadgrajeval Dom krajanov in  so bile izpostavljene slabim vremenskim razmera, ker je bila streha odkrita. Te knjige so sedaj hranjene v eni od pisarn v Domu krajanov. Je  566 leposlovnih knjig, 66 priročnikov o kmetijstvu in 20 zvezkov: nekaj je navodil za gledališče, nekaj pa iger, ki so jih verjeto igrale dramske skupine v Šentilju. Drugih dokumentov še nisem našla.     

                                 Knjige iz knjižnice so hranjene in lepo zložene v domu krajanov                                              za vpogled v knjigo, iz knjižnice v mirovanju

                   Knjižnica v šoli deluje vse od ustanovitve od leta 1861 neprekinjeno. Sedaj imajo 1244 knjig. Otroci jih pridno prebirajo.

    Na koncu mojega raziskovanja sem ugotovila, da sem iz knjižnic prišla do Prosvetnega društva, ki še sedaj deluje. Prirejajo igre, proslave ob državnih praznikih, koncerte pevskih zborov, imajo vokalno skupino Cvetke in še veliko drugih dejavnosti.        

     Samo knjižnice ni več.

    Viri:

    – diplomska naloga Lucije Dolinšek

    – zbornik župnije Šentilj pri Velenju

    – zbornik – knjižnice na Šaleškem

    –  Mohorjev koledar

    – Slovenski gospodar

    Slike:  Kvartič Mirica, Laubenstein Mira , Janez Osetič