Se še kdo od vas spomni opravil v hmeljišču: odkopavanja hmelja, štrajfanja. postavljanja hmeljevk in obiranja hmelja, ki se je zaključil s hmeljskim likofom ? Nekoč najbolj donosna panoga na našem območju, ki je pomembno vplivala na standard ljudi, je za vedno šla v pozabo. Na te čase spominjajo le še sušilnice hmelja, ki klavrno propadajo, stare fotografije obiralcev in kakšen zelo redki delovni pripomoček.

Ste se kdaj vprašali zakaj imenujemo hmelj zeleno zlato ? Ste kdaj opazili zlati prah v hmeljevih storžkih, ki se v soncu sveti kot čisto zlato ? Savinjska dolina je še danes dolina zelenega zlata. Hmeljarstvo je še danes ena razpoznavnih dejavnosti Spodnje Savinjske doline, katere osnovni namen je pridobivanje hmelja za potrebe pivovarstva.

Hmeljarstvo je sooblikovalo preteklost, podobo naše krajine z značilnimi nasadi hmelja in sušilnicami hmelja, povezovalo je številne generacije in stoletje krojilo vsakdanje delo, življenje in standard naših ljudi. Bilo je ogledalo, odsev zlatega obdobja, odraz kakovosti življenja in tradicije, ki se je več kot sto let prenašala iz roda v rod. Te preteklosti ne smemo zanemariti, še manj pozabiti, ampak jo ohraniti, ker to dolgujemo številnim generacijam, ki so vzgajale hmelj.

Redki se še spominjamo opravil v hmeljišču. Kot otroci smo obirali hmelj, da smo si zaslužili denar za šolske potrebščine in morda še za kakšen priboljšek, ki nam ga starši niso mogli kupiti. Še preden je sonce vzšlo izza Gore Oljke smo hiteli na njive. Jutranja rosa, čez dan pa pekoče sonce in vmes še kakšna nevihta, so še stopnjevali občutek bolečih rok, popraskanih od hmelja. Pa vendar ostajajo na čase, ko je zeleno zlato raslo na naših njivah pod Goro Oljko, prelepi spomini.

Pridelava hmelja v preteklosti in tudi danes zahteva veliko dela in skrbi. Letina je v veliki meri odvisna tudi od vremena. Preveč sušna obdobja kakor tudi ujme in bolezni, lahko uničijo ves trud hmeljarjev.

Delo v hmeljišču je bilo v preteklosti pretežno ročno. Od vseh opravil se je do danes ohranilo edino »štrajfanje« , ki ga je še vedno potrebno opraviti ročno.

Delo v hmeljišču se je začelo marca, odvisno je bilo od tega kako dolga je bila zima. Prvo opravilo je bilo odkopavanje korenine, sledilo je odstranjevanje ali rezanje odvečnih poganjkov. Temu opravilu smo po domače rekli tudi »štrajfanje«. Pri vsaki rastlini so se pustili trije ali štirje najmočnejši poganjki, ki so se navili na hmeljevko.

Običajno so okoli prvega maja fantje postavljali hmeljevke (špice, štice, štange), ki so nudile oporo plezajočemu hmelju. Še preden pa so morali hmeljevke ali štange, to so bila smrekova ali akacijeva debla, ošili oziroma ušpičiti. Postavljanje hmeljevk je bilo zelo naporno opravilo, ki so ga zmogli le močni fantje. Z železno štango, ki je tehtala od 13 do 15 kg, so morali narediti v zemljo od 60 do 70 cm globoko luknjo v katero so postavili hmeljevko, ki je bila dolga okoli 7 – 8 m. Hmeljevko so morali trdo zasuti, da je lahko nosila težo hmelja in da se ni podrla že ob prvem vetru. Na posameznih njivah je bilo tudi 1000 in več hmeljevk. Če kateri izmed fantov ni dobro postavljal hmeljevk in so se te porušile že ob prvem vetru, naslednje leto ni mogel opravljati tega sicer težkega, a dobro plačanega opravila. Fantje so za šalo včasih ponagajali kakšnemu gospodarju, še posebej, če je bil zelo strog. Čez noč so mu obrnili špice narobe, se potem skrili in opazovali kako se je hudoval.

Ker se je hmelj sam zelo slabo navijal na hmeljevko, kasneje tudi na žico ali vrvico, je sledilo navijanje hmelja v smeri urinega kazalca, ki ga je bilo potrebno še dodatno privezati s slamo. To opravilo je bilo potrebno ponavljati toliko časa, dokler si hmelj ni sam utiral poti proti vrhu.

Čez poletje ni bilo posebnega dela v hmeljišču, razen škropljenja. V tem času so kmetje postorili vsa druga dela na polju (žetev, košnja, itd), da so se potem lahko posvetili le obiranju in sušenju hmelja. V drugi polovici avgusta je postalo živahno, saj se je takrat pričelo obiranje hmelja. Še prej pa so morali gospodarji naprositi dovolj obiralcev (»obirovci«) za obiranje hmelja. Na območje Šmartnega ob Paki so največkrat prihajali obiralci iz območja Obsotelja, Hrvaškega Zagorja, Slovenskih goric, Prlekije, Haloz, Koroške in Zgornje Savinjske doline. Obiralci so se izogibali gospodarjev, ki so zelo slabo oziroma »grdo merili hmelj« in tistih pri katerih je bila slaba hrana.

Okoli velikega Šmarna so v Šmartno ob Paki pripeljali dodatni vlaki. Gospodarji so prišli po obiralce z okrašenimi »lojtričnimi vozovi« v katere je bil običajno vprežen par konj. Nemalokrat so bili na vozovih tudi harmonikarji. Obiranje hmelja se je pričelo med 15. in 20. avgustom in je trajalo od 15 do 25 dni. Obiralci, ki so prispeli od drugod, so bili nastanjeni pri kmetu, pri kateremu so obirali hmelj (kašča, gospodarsko poslopje, senik, kamra). Spali so na tleh, kasneje na slamnatih ležiščih ali na kožuhlinki.

Hmeljevk ni bilo enostavno podreti oziroma izpuliti iz zemlje, zato je bil na vsaki njivi tudi »štangar«, ki je s posebno napravo »mačkom«, ki je bil v obliki železnih čeljusti, zrahljal in nekoliko povzdignil hmeljevko, da jo je obiralec lahko podrl in naslonil na leseni križ . Obiralo se je po parih, vsak na svoji strani, od korenine proti vrhu. Obrati je bilo treba ves hmelj z rastline in paziti, da v košari ni bilo listja. Hmelj je bilo treba pobrati tudi po tleh. Gospodar je nadziral obiranje in tudi koga opozoril, če ni vsega hmelja obral. Nedozorelemu hmelju smo rekli medel hmelj ali mušice in ga je bilo težko obirati. Hmelj so obiralci obirali v pletene košare in ga sesipali v žaklje iz jute. Žaklje je bilo potrebno hraniti v senci, da hmelj ni uvel in padel skupaj.

Hmelj je meril gospodar dvakrat do trikrat na dan. V hmeljišče se je pripeljal z vozom na katerem so bili posebni leseno-jutasti koši, ki so bili namenjeni za prevoz hmelja v sušilnico. Enota za merjenje je bil škaf. Posamezen obiralec je nabral okrog petnajst škafov na dan, najboljši pa tudi trideset in več.

Hmeljarji so različno evidentirali količino nabranega hmelja. Eni gospodarji so število nabranih škafov pisali v zvezek, drugi pa so obiralcem izročali posebne karte, balete, ki so bile iz kartona ali iz pločevine. Na njih je bilo zapisano število škafov. Balete so imele luknje, da so si jih obiralci lahko obesili okoli vratu in jih tako zavarovali pred morebitno krajo. Po končanem obiranju so jih predložili gospodarju za izplačilo.

Hmelj se obiral od zgodnjega jutra do večera, tudi v nedeljah. Zjutraj ni bilo preveč prijetno obiranje zaradi močne rose, sredi dneva pa je vročina motila obiralce. Da bi se vsaj zjutraj malo ogreli,  so si zakurili ogenj sredi njive. Če nisi želel biti popraskan od hmelja si moral tudi v največji vročini nositi dolge rokave. Obiranje pa je včasih motil dež. Takrat se je hmelj porezal in se pripeljal domov pod kozolec ali marof kjer se je nadaljevalo z obiranjem. Običajno rahel dež ni zmotil obiralcev. Med močnejšimi plohami so se obiralci zatekli pod večja drevesa ali bližnja gospodarska poslopja. V tem času so si krajšali čas z različnimi družabnimi igrami. Zelo popularna je bila »rihterje tolčt«. Ves čas obiranja je širom po hmeljiščih odmevala pesem. Obiralci so kar tekmovali med seboj iz katerega hmeljišča se bo slišalo lepše petje.

Kljub temu, da je bil delovnik obiralcev precej naporen, pa so predvsem mlajši obiralci zvečer našli tudi čas za zabavo in druženje. Vaški fantje so bili vedno na tekočem, kje so bile mlade in lepe obiralke. Kljub napornemu dnevu, so se fantje zvečer zbrali ter šli vasovat in peti dekletom pod okno. Manjkala ni niti harmonika. Marsikatera brhka obiralka je za vedno ostala v teh krajih.

Obrani hmelj je bilo potrebno v najkrajšem možnem času posušiti. Sušenje je bilo eno zahtevnejših opravil v procesu pridelave hmelja in so ga običajno opravljali gospodarji, ker drugim tega opravila niso zaupali. Čeprav malce smešno ampak resnično, v vsaki sušilnici sta bila nepogrešljiva dva pripomočka, točna ura in metla. Sušilnica je morala biti zelo čista. Proces sušenja je trajal približno en dan. Kobule so nasuli na posebne lese v dveh ali treh etažah, ki so jih spuščali od zgoraj navzdol. Vsaka plast se je sušila približno 8 ur. Treba je bilo paziti, da je bil hmelj pravilno posušen. Premalo posušen hmelj se je lahko pokvaril, preveč posušen hmelj pa je grenil. Če gospodar, ni bil dovolj pozoren pri sušenju hmelja in je celo vmes zaspal, je lahko uničil ves pridelek.

Po končanem sušenju se je hmelj shranil v posebnem  prostoru, običajno je bilo to na »podu« na marofu, da se je ohladil in tam počakal do pakiranja v posebne hmeljske bale, ki so bile narejene iz jute ali iz sintetičnih materialov. Ko je bil čas za odkup, je bilo potrebno hmelj stlačiti v velike vreče iz jute in jih odpeljati na odvzemno mesto v Žalec. Na marofu je bila v podu odprtina v katero se je namestila jutasta vreča, ki se je dobro fiksirala. Nato pa je je postopoma polnila s hmeljem in tlačila. Na koncu, ko je bila polna se je zašila.

Z obiranjem hmelja se še niso zaključila opravila v hmeljišču. Vse hmeljevke je bilo potrebno osmukati in jih postaviti v kopico. Ko je hmelj biološko dozorel, meseca oktobra, ga je bilo potrebno porezati.

Čas obiranja je bil precej naporen tudi gospodinjo, ki je morala poskrbeti za hrano vseh svojih obiralcev, tudi tistih iz domače vasi. Pri pripravi hrane so pomagale hčerke. Na jedilniku je bilo pet obrokov in sicer zajtrk, dopoldanska malica ali mala južna, kosilo ali južna, popoldanska malica in večerja. Jedilnik je bil precej enoličen. Na jedilniku so bile enostavne jedi, ki so jih gospodinje hitro pripravile za veliko število ljudi. Tipični jedi, ki se ju še danes spominjamo, sta bili kumarična juha (smetanove, krompirjeve murke) in zabeljen fižol.

Za zajtrk so bili žganci z mlekom ali belo kavo, včasih prežganka, ali le mleko in kruh.  Za dopoldansko ali popoldansko malico je bil kos kruha, pri bolj premožnih kmetih sta bila še marmelada ali med, v nedeljo kakšna rezina slanine in čebula z bučnim oljem, zgodnja jabolka in hruške. Za kosilo so bile največkrat tople murke in zabeljen fižol ter enolončnice (krompirjeva juha, fižolova juha), za večerjo pa mrzle murke in krompir v plateh, kislo mleko, mlečni riž ali zdrob, žganci. V nedeljah so bili še jabolčni zavitek »štrudl«, buhteljni. Za odžejanje je bila največkrat voda, včasih tudi črna kava, jabolčnik  »toukec« (sladek ali kisli), zelo redko tudi domači malinovec. Nekoliko boljša pojedina je bila po zaključenem obiranju, na hmeljskem likofu. Obiralci so se posedli za veliko mizo. Gospodinja je za likof pripravila kakšno boljšo jed, obvezna je bila tudi potica. Gospodar pa je naredil obračun.

Šele, ko je bil hmelj obran in posušen in ko so čez prazna hmeljišča zapihale hladne jesenske sape, ki so naznanjale prihod jeseni in zime, si je kmet končno lahko malo odpočil od napornega dela.

Od leta 1962, ko je bil organiziran prvi dan hmeljarjev in do danes se je ohranila tradicija izbora hmeljarskega starešine in princese, ki skupaj predstavljata hmeljevo rastlino. Starešina s svojo pokončno držo predstavlja samo rastlino, spremlja pa ga hmeljarska princesa, ki simbolizira lepoto in vrednost na hmeljevi rastlini, hmeljevo kobulico (storžek). Obvezna noša hmeljarskega starešine – črn telovnik in črne hlače okrašena s simboli hmelja, bela lanena srajca, temno zelena kravata okrašena z vezenim storžkom ter črn klobuk z zelenim trakom in okrašen z vezenim hmeljem- se do danes ni spremenila. Naziv hmeljarskega starešine in hmeljarske princese je doživljenjski in je posamezniku podeljen samo enkrat v življenju. Na območju Šmartnega ob Paki je naziv hmeljskega starešine bil podeljen dvema zaslužnima hmeljarjema, Avgustu Podgoršku in Ivu Rakunu. Avgust Podgoršek je bil prejemnik številnih priznanj, med katerim najbolj izstopa mednarodni naziv, ki mu ga je leta 1956 podelilo Mednarodno združenje hmeljarjev, hmeljski vitez (Ordre du houblon), ki ga združenje podeljuje posameznikom za izredne dosežke na področju hmeljarstva.

Z nostalgijo se spominjamo časov, ki se nikoli več ne bodo vrnili, saj je hmelj za vedno izginil iz naših polj.

Nekoč zelo intenzivna kmetijska panoga s katero se je ukvarjala skoraj vsaka kmetija v Savinjski in Šaleški dolini je v Šaleški dolini popolnoma izumrla. Na poljih pod velenjskim gradom, kjer se je nekoč bohotil hmelj, je nastalo moderno industrijsko mesto Velenje, kmetje na območju Šoštanja in Šmartnega ob Paki pa so se preusmerili v druge panoge, največ v živinorejo. Hmeljišča in časi ročnih opravil v hmelju so pustili pečat v srcih in spominu naših ljudi, ki so nešteto ur preživeli v hmeljiščih. V Savinjski dolini je ročno odkopavanje nasledilo strojno, lesene hmeljevke, po katerih so se vzpenjale  mogočne rastline, so nadomestile vrvice, lesene opornike so izpodrinili betonski stebri, manjše sušilnice so zamenjale večje in  sodobne, obiralce so zamenjali obiralni stroji, spremenil pa se je tudi videz pokrajine in utihnila je pesem obiralcev.

Ivo Rakun, hmeljarski starešina se je takole spominjal časov hmeljarstva: » Po hudih kriznih letih v hmeljarstvu je leta 2000,  nekdaj žlahtna zelena roža, ki smo jo imenovali tudi »zeleno zlato«, postala vse bolj grenka in je počasi, čisto potihoma izginila iz naših polj. Rastlina, ki je bila nekdaj naš ponos in eden glavnih virov za preživljanje naših malih kmetij je izgubila ves svoj sijaj. Nič več ni prijetne hmeljske arome, ki je nekdaj dehtela konec avgusta po naših vaseh, nič več ni veselih pesmi po večerih. Ta žlahtna roža je verjetno za večne čase izginila in naših polj. V naših srcih pa je pustila neizbrisan pečat.«

Zaključila bi z besedami Jožeta Berdnika: »Treba je ceniti vse , kar so ustvarili mnogi rodovi pred nami z velikim naporom, žrtvovanji in mnogimi odrekanji, pa naj sprejmemo to resnico ali pa ne. Zgodovina govori temu v prid.«

TD Šmartno ob Paki, Boža Polak