Iskrice

GOLTNIK MINKA - JAKOBOVA MINKA

To je njena zgodba napisana 9.2.1945. Njena hči je bila takrat stara 3 mesece.

NAD SEVČNIKOM

Se komaj naredi na obzorju beli dan,

že v vasico malo prihrumi tiran.

Zaslišijo se streli in rjovenje

V gozdove Sevčnika pa mlad partizan beži,

peša že mladenič z zadnjimi močmi,

a upa, da na vrhu čaka ga pomoč.

Nov rafal za njim se zasvetli,

zadet v hrbet pade in nato mrtev obleži.

Mrk in pust zdaj Sevčnik sameva,

noč planine in doline že odeva,

ko sprevod premika se počasi

in bliža se rodni vasi.

Le visoko drevje povedati bi znalo,

kaj je srce uboge deklice prestalo,

ko našla je oblitega s krvjo,

ki zvesto ljubil je le njo.

Pod kozolcem zasneženim

se od njega poslovijo

in še zadnjič s solzami poškropijo.

Na pokopališču pa globoka jama čaka,

da sprejme vase mrtvega junaka.

Mirno spavaj partizan,

saj rod tvoj zdaj ni več tlačan.

ČISTILNA AKCIJA LETA 1983

Arhiv: Vranjek Mirko

DROBTINICE IZ PRETEKLOSTI ŠALEŠKE DOLINE

Neznani dvorec v Šentilju pri Velenju

Šaleška dolina slovi med drugim tudi po velikem številu gradov, graščin in dvorcev, ki so nekdaj stali na njenih tleh in marsikateri med njimi še vedno predstavlja nezmotljivo točko v veduti pokrajine. Kljub velikemu številu takšnih stavb pa nas še vedno lahko preseneti odkritje novega sedeža plemenitnikov na našem področju. V Nadškofijskem arhivu v Ljubljani hranijo med bogatim gradivom, ki je prišlo v arhiv iz nekdanjega arhiva gornjegrajskega samostana, tudi dve listini iz 14. stoletja, ki govorita o tem, da je bil nekje na področju Šentilja sedež enega od samostanskih uradov, katerega je v času med 1356 in 1365 zasedal neki Ortolf iz Griž. Podatek je poznan že več kot sto let, vse do danes pa ni bilo mogoče natančneje določiti, kje je ta sedež samostanskega urada bil. Ko je samostanska posest postala leta 1461 del novoustanovljene škofije v Ljubljani, je ta prevzela seveda tudi vse nekdanje samostanske urade. Med ohranjenim gradivom iz tega časa lahko najdemo večje število ohranjenih listin iz 16. stoletja, ki nam pomagajo locirati ta sedež. V tem času se namreč kot škofijski uradnik pojavi neki pl. Krištof Radwiger, za katerega je jasno zapisano, da je imel svoj sedež na Razdelu v Podkraju, to je na mestu, kjer je še danes moč najti kmetijo Razdevšek. Če združimo vse zapisane podatke, tako tiste iz 14. kot tiste iz 16. stoletja, je torej jasno, da je kmetija Razdevšek tista lokacija, kjer so vsaj tristo let rezidirali mali plemiči (militi), katerih naloga je bila upravljati z delom posesti svojega seniorja, to je v tem primeru gornjegrajskega samostana oz. kasneje ljubljanskega škofa. Področje Šentilja, ki spada med zgodovinsko najbolj interesantna in žal slabo raziskana področja (spomnimo se le na to, da so Kote eno od koseških naselij), se nam tudi ob pomoči takšnih drobnih najdb počasi odpira in nas vabi k raziskovanju.

Dr. Tone Ravnikar

Kosezi v Šentilju

Kosezi so vse do 13. stoletja zavzemali posebno mesto sredi med fevdalci in podložniki in bili v tem času sloj povsem svojski za slovensko fevdalno družbo. Od fevdalcev jih je delilo to, da niso imeli zemljiškega gospostva, od podložnikov pa da v ta gospostva niso bili vključeni. Pa tudi navadni svobodnjaki niso bili, ker so imeli svojo posebno sodstvo, torej tudi pravo ter svoje posebne vojaške dolžnosti in bili izredno tesno povezani z vojvodo.

Toda odkar jim lahko od visokega srednjega veka dalje sledimo v virih, je to skupina, ki neprestano izgublja svoj star družbeni položaj. V listinah 12. stoletja, so kosezi enakovredni z višjimi ministeriali, do srede 13. stoletja so se uvrščali in bili izenačeni z ministeriali in vitezi. V 14. stoletju pa je zaradi razkroja uradov del kosezov prešel med nižje plemstvo, del med meščane, del pa med podložnike. Tako so bili v poznem srednjem veku preostali kosezi samo še kmetje z nekaterimi privilegiji.

Kosezi v Šentilju

Kosezi so bili tisti preostanek slovenskega plemstva, ki se je vsaj delno uspel obdržati iz zgodnjega srednjega veka vse v novi vek Koseške naselbine nam med ostalim nakazujejo področja, ki so bila poseljena in kultivirana v zgodnjem srednjem veku pod vodstvom »domačih plemičev«. Kosezi so se kot poseben razred nato uspeli še obdržati v spremstvu koroških vojvod ter nas zato ne čudi, da je največ spomina na njih ohranjenega ravno na Koroškem. Ko so povsem izgubili svoj pomen, so se stopili z ostalim podložniškim življem ter jih kmalu težko ločimo od ostalih kmetov ali pa jih sploh ne moremo več ločiti. Izjema pri tem so redke naselbine, v katerih so se kosezi združili v prave zadruge in uspeli obdržati vsaj del svojih privilegijev, kar se najbolje vidi po večjih oprostitvah pri dajatvah. Najbolj znane takšne koseške naselbine na tleh današnje države Slovenije so v bližini Ljubljane (Koseze), v Zagorju in na Teharjih pri Celju. Ravno s to zadnjo pa je povezana tudi zgodovina kosezov na področju Šentilja pri Velenju. Kaže, da so se šentiljski kosezi ob izgubi privilegijev vsaj delno umaknili iz področja Šentilja v Teharje, kjer so skupaj z drugimi lažje branili svoj posebni status. Na svojem »matičnem« področju pa so obdržali še posamezna posestva. Na njihovo poselitev nas še danes spominjata imeni Kasesnik in Blagotinšek (blago = bogastvo, moč). Kmetiji s tem imenom pa lahko sledimo v zgodovinskih virih vse od leta 1226 naprej. Poleg tega pa poznamo arhivske zapiske, ki pomagajo rekonstruirati posest teharskih kosezov na področju Šentilja in segajo vse do srede 18. stoletja. Posest se je v novem veku reducirala na posedovanje določenih gorskopravnih področij, to je vinogradov. Med gorskopravnimi podložniki na teh koseških vinogradih najdemo npr. imena Vrana, Ograjenšek, Hliš, Sevlak, Drev itd. Značilno za gorskopravne najemne pogodbe je, da so med najemniki našteti tudi mnogi Nešentiljčani. Tako med njimi najdemo podložnike npr. iz Škal, pa celo šentiljskega župnika. Iz relativno skromnega števila podatkov, ki so na voljo, pa so zato toliko bolj zanimivi, je moč rekonstruirati, da je bila glavnina kosezov na področju današnjega Šentilja skoncentriranih na relaciji Kote, Ložnica, Andraž, kjer moremo iskati tudi tisti najstarejši naselitveni prostor teh slovenskih »plemičev« v Šaleški dolini. Navedeni podatki in seveda tudi vsi tisti, ki jih na tako kratkem prostoru pač nisem mogel predstaviti, predstavljajo zanimivo osnovo ter kličejo po tem, da bi jih nekdo temeljito obdelal in predstavil tudi to sila zanimivo in pomembno dejstvo iz preteklosti Šentilja.

Avtor: dr. Anton Ravnikar

Zbrala in uredila M. Laubenstein

REKLAMNI MATERIAL

Reklamni letak iz leta 1933

Reklama v časopisu “SADJAR” iz leta 1937.

TD Šentilj