Kot občina

    V pripravi

    ŠENTILJ PRI VELENJU

    Zbrala in uredila Mira Laubenstein

    Južno od Velenja, med Kožljem in Sevčnikom leži  krajevna skupnost Šentilj pri Velenju. To skupnost tvorijo sledeči zaselki: Arnače, Laze, Ložnica in Silova. Skozi čas so krajevni skupnosti pripadali sv. Andraž, Kavče. Zaradi tega  se je število prebivalcev večalo in manjšalo. Leta 1862 je postal Šentilj samostojna občina, ki  je imel pooblastila in pristojnosti, ki so navedena v spodnjem dopisu zgodovinskega arhiva Celje.

    »Delovanje občine in njena organizacija sta bili določeni z državnim zakonom sprejetim 5. marca 1862. Občina je izvrševala naloge lastnega in prenesenega delokroga. V okviru lastnih pristojnosti je lahko svobodno gospodarila z občinskim premoženjem skrbela za ceste, mostove, poti, reke, nadzirala sejme, skrbela za zdravje občanov in ubožce, skrbela za ureditev in vzdrževanje ljudskih šol, podeljevala domovinske pravice, podeljevala gradbena dovoljenja, nadzor nad izvajanjem javnega reda in mira. Leta 1870 je občina obsegala kraje Sv. Andraž, Arnače, Sv. Ilj, Kavče, Laze, Ložnico in Silova ter imela 1043 prebivalcev. V letu 1890 je štela 787 prebivalcev, v okviru občine pa ni bilo več kraja Sv. Andraž. Leta 1934 je prišlo do združitve občin Št. Andraž pri Velenju in Št. Ilj pri Velenju ter ustanovljena nova občina Ložnica pri Velenju. Slednja je delovala samo do leta 1936, ko pride do njene ukinitve. Zato je bila 13. junija 1936 ponovno iz bivše občine Št. Ilj pri Velenju ustanovljena, nova samostojna občina Št. Ilj pri Velenju. Oktobra leta 1937 je bil iz občine izločen kraj Kavče in priključen občini Velenje. Leta 1939 je občina štela 752 prebivalcev in obsegala kraje Arnače, Laze, Ložnica in Silova.« leta 1945 je prišlo do državnega preoblikovanja, s tem, da so se občine preimenovale v Krajevne ljudske odbore kar je trajalo do leta 1952.(1) vir: Zgodovinski arhiv Celje

    Vsaka politično teritorijalna skupnost mora imeti na čelu ljudi, ki so sposobni razumeti vlado, monarhijo in njene zakone, ter to spremeniti v ustrezne življenske navade. Če upoštevamo starost skupnosti, s tem da se sklicujemo na starost cerkve, imamo opravka s številnimi vplivnimi prebivalci, kateri so živeli na takratni in sedanjih kmetijah.

    Iz teh domačij so izhajali tudi naslednji  vplivni domačini (župani). V ta namen se je izkazal najbolj uporaben Mohorjev koledar. V njem so v spodnjem zaporedju našteti župani od leta 1878 do 1936.

    Župani občine so bili: Voh Matija 1878 – 1881, Voh Davorin 1882 – 1885, Sredenšek Franc 1886 – 1889, Koren Martin 1907 vidno pri Posojilnici in 1913 – 1916, vidno iz naročnikov Mohorjeve družbe, Drev Matevž  1925 – 1933 (pove hči Marija Glinšek). Gričar Ferdinand iz Andraža pa med leti 1934-1936.

    Kot zanesljiv zgodovinski vir prilagam kopije različnih virov, Mohorjev koledar in Slovenski gospodar.

                             Mohorjev koledar 1878                                                                   Slovenski gospodar 15.6.1882

    Mohorjev koledar 1886

    Mohorjev koledar 1913

    Spodnja fotografija je nastala v času, ko so bile združene občine Andraž in Šentilj med letoma 1934 – 1936. Župan je bil Gričar iz Andraž

    1-Gričar,

    2 –  Koren (Andrejc),

    3- Drev (Adam),

    4 – Blažič,    5- Ušen,

    6 – Koren (Tomažin),

    7- Tanšek,

    8 – Triglav,

    9 – Krajnc ( Irbar).

     Slika je od Miklauzin Miha.

    Leta 1937 navaja Leksikon Dravske banovine premoženjsko stanje v celotni občini, takratne zaselke, razdalje do večjih krajev, imena cest, imena potokov, ter velikost in namembnost posameznih zemljišč. Občina je bila zelo razvejena, kar je še tudi danes. Iz spodnje kopije je razviden podrobnejši opis premoženja s katerim je gospodarila takratna občina.

    Med pristojnostmi občine je bila tudi izdaja delovnih knjižic. Iz pečata  je razvidno, da je bil takrat sedež okraja v Slovenj gradcu.

    Dokument last Pečečnik Jože

    V kraju so živeli zavedni, napredni, izobraženi, revolucionarni in gospodarni ter narodno zavedni ljudje. Zavedali so se, da morajo biti ljudje izobraženi ali vsaj pismeni zato so leta 1819 ustanovili osnovno šolo.     Pojdi na:  https://www.tdsentilj.eu/sola/

      Kot posledica vseh družbeno političnih sprememb je bila tudi ustanovitev šolske knjižnice, leta 1861, katera deluje še danes. Zaradi različnih vplivov  se je  vsebina knjižnice spreminjala. Leta 1905  so  ustanovili tudi  Bralno društvo . Pojdi na: https://www.tdsentilj.eu/knjiznica/knjiznica/

    Gospodarske razmere tistega časa so zahtevale tudi finančne spremembe. Zato so 1907 ustanovili posojilnico Raiffeisen. Podrobna dejavnost in pravila so objavljena v spodnjem prispevku. 

    Vir: denarništvo v šaleški in zg. sav. dolini str.61

    Prva skupna seja  zadružne posojilnice Raiffeisen je bila v Šentilju dne 4.8.1907.  Na  sejo so bili vabljeni »člani upravnega odbora in nadzornega sveta«,  ki so ga sestavljali zgoraj imenovani člani iz pomembnih družin.

    Posojilnica je že takrat  imela natančne predpise in navodila, ki so še danes v veljavi v finančnih ustanovah.  Obstaja zvezek iz leta 1907, kjer so zapisniki vseh sej in stroga evidenca, kdo je zaprosil za posojilo, višina vsote v kronah, ter kdo je posojilo dobil. Zabeleženi so tudi poroki, ter kdo je posojilo odobril.

    Člani odbora: (Koren, Sredenšek, itd)

    Zaradi razširitve poslovanja sta leta 1925  Posojilnica in Katoliško prosvetno društvo združila moči, material in sredstva in sta zgradili stavbo, ki stoji še danes. Otvoritev  je bila leta 1930. 

    Slika iz zbornika župnije Šentilj pri Velenju

    Leta 1932  so ustanovili gasilsko društvo. Pojdi na:  https://www.tdsentilj.eu/gasilci/

    Zaradi povečanja števila prebivalstva ter kupne moči  v Šentilju je  po prvi svetovni vojni odprl prvo trgovino Čok, gostilničar iz Šoštanja, ki je oskrbovala ljudi do leta 1952. Po drugi svetovni vojni je v spodnjih prostorih trgovine nastalo skladišče obvezne oddaje, ki je bila naložena kmetom. V trgovini so sprejemali tudi mleko (Kuhar Marica).

    Nekoč je  bila  v tej  hiši  tudi pivovarna. (diplomska naloga Lucija Dolinšek ).

     Po zaprtju trgovine  leta 1952  je  odprl Alojz Triglav svojo kolarsko delavnico,  (bogner). (Vasle Anka)

    V stavbi gostilne Pirh – pri Korošcu se je nahajala druga trgovina, ki je menjala več lastnikov, med drugim tudi Josip Tanjšek in leta 1939 dalje je prišlo v last družine Pirh.

    Trgovina je  v tej stavbi obstajala do leta 1986. V tem letu so jo preselili v Prosvetni dom- sedaj Dom krajanov, vse do zaprtja 30.9.2006.

    Tudi zgodovina gostilne  Pirh je bila zelo pestra.

    Najprej se je imenovala »TRI SESTRE OGRIN«(pri Korošcu), nato  Josip Tajnšek, in na koncu do današnjega dne gostilna pri PIRHU. 

    Stavbe okoli gostilne Pirh, ki jih danes več ni, so imele pestro zgodovino: v njih se je nahajalo kegljišče, čitalnica, gasilsko društvo je imelo shrambo in prodajali so celo tobak.

    Vir: Pirh Jože, Darinka, Rebernik Ida

    V Ložnici je bil rudnik boksita.   Pojdi na:   https://www.tdsentilj.eu/rudnik-boksita/

    V Šentiljski dolini so ljudje šli v korak s časom. Zato so se tudi tukajšnji kmetje odločili za sajenje hmelja, ko se je le ta začel širiti po Sloveniji. Na vseh večjih domačijah so imeli vsaj eno njivo hmelja.

     Kot dokaz so še danes stoječe sušilnice hmelja.   Hmelj so obirali domačini, na pomoč so jim pa priskočili  obiralci iz Velenja in okolice. Obiranje je bilo tudi priložnost za druženje in spletanje novih poznanstev in tudi  življenjskih sopotnikov.

     

    slike:                       Kvartič Mirica                                                                                  Krajnc Slavka                                                                                  Vasle Anka

     

     

    Veliko let so hmelj sušili v svojih malih sušilnicah. Okoli leta 1960 pa so naredili pri takratnim Prosvetnim domom z udarniškim delom veliko sušilnico, da so lahko vsi krajani tam sušili.

     

    Ljudje so se začeli zaposlovati in ni bilo več veliko delovne sile in tudi pridelek je bil slabo plačan so začeli pa opuščati hmelj. Leta 1984 so pri Ocepku – Sevšeku v Silovi obrali zadnji hmelj v Šentilju.

     

    V Šentilju je bilo kar nekaj kamnolomov. Štirje so bili ob glavni cesti proti Polzeli.  Kamnolomi tufa in dolomita v Šentilju so ležali ob cesti Šentilj – Polzela. Kvaliteten kamen grobo zrnate strukture. Kamen se je uporabljal za makadamske ceste, pročelja hiš, portale, spomenike.

    Kamnolomi so bili last Komunale iz Velenja, imena kamnolomov so pa bila po   lastnikih zemljišč. Tratnik Jože je imel dva v najemu in to od Jelenko Franca in Skornšek Staneta do leta 1980.

    Čebulov pruh – Šuster se  tudi nahaja ob tej cesti.

    Vir: Tratnik Jože ml.

    V Silovi imajo Koreni  (Andrejci)  svoj kamnolom, in v Lazah Dolinšekov  (Vrbenjakov) pruh, ki ga ni več. Sedaj na tem mestu stoji hiša.

    V Šentilju je bila kar nekaj razvitih obrti, tako rekoč so bili samozadostni.

    Bili so čevljarji, šivilje, krojači, tesarji, mizarji, vrvarji.   Pojdi na: https://www.tdsentilj.eu/obrti/