Tukajšnji prostor naj bi bil poseljen že v železni dobi, kar se domneva po »manjših vzpetinah pravilnih oblik, ki bi prav lahko predstavljale gomilno grobišče prebivalcev starejše železne dobe« – Ilirov. Poleg planih žganih grobov poznamo tudi značilen  pokop v gomilah z individualnimi pokopi, večinoma žganimi. Takšne pravilno oblikovane gomile so znane iz Arnač ter posejane na obeh straneh ceste, ki vodi proti Ponikvi – sosednjemu kraju na vzhodnem robu kotlinice.

Kako je potekala romanizacija staroselcev, in če so še živeli tukaj, ni mogoče potrditi z nobeno najdbo. Glede na bližino spodnje Savinjske doline (Šempeter), kjer je znana prisotnost Rimljanov, kot tudi glede na najdbe rimskih novcev, ostankov rimskih stavb, plastik, nagrobnikov ter drugih manjših predmetov na različnih lokacijah v sosednji Šaleški dolini, ni izključena naseljenost rimskega prebivalstva tudi v Šentiljski kotlinici.

   Območje v okolici Savinjske in Šaleške doline so Slovani poselili  v 5. stoletju, v t.i. zgodnji kolonizaciji. To dokazuje način razdelitve parcel, ki so v Šentilju po večini razdeljene v gručastih nepravilnih oblikah, kar je bilo za ta čas običajno. Geometrična razdelitev parcel se je uveljavila kasneje.

Vedno bolj se kristalizirajo tudi izsledki o prisotnosti Kosezov na tem področju. Urbar Gornjegrajskega samostana iz leta 1462 pozna tukaj kraj z imenom Koseze. V Šentilju še danes obstajata posestvi z imeni Kasesnik in Blagotinšek (blago-bogastvo), ki ju po virih lahko sledimo vse od leta 1226 naprej.

Zgodovinar Tone Ravnikar je mnenja, da so se kosezi, ki naj bi živeli predvsem na področju Ložnice, Kot in sosednjega kraja Andraž, po izgubi privilegijev, od tukaj vsaj delno umaknili v Teharje, kjer so skupaj z že obstoječimi kosezi, lažje branili svoj položaj. Na tem območju pa so še vedno obdržali določena posestva, kar je po virih mogoče slediti vse do srede 18. stoletja.

Od lastništva zemljišč Kosezov, torej vladajočega sloja prebivalstva lahko sedaj preidemo tudi na lastništvo cerkvene posesti.  Kot navajajo pisani viri, ne moremo z gotovostjo določiti ali je cerkev nastala kot lastništvo cerkvenega posestva Scwarzenstain ali je že od samega začetka cerkvena ustanova.

Grad švarcenštajn oziroma plemiči, ki so se tako imenovali, se v virih prvič  omenjajo 11. junija 1360. Kakor menijo za cerkev, je tudi za grad dokaj gotovo, da je moral obstajati že pred tem datumom. Poznamo namreč vir iz leta 1283, ki poroča o redovnici Kunigundi de Švarcenštajn v samostanu sv. Jurija na jezeru na Koroškem. Tja naj bi šla po smrti svojega moža Hermana Katzensteinskega, Ptujskega vazala. Sama  je spadala v ortsko vazalno rodbino »Švarcenštajnskih«, ki naj bi upravljala z omenjenim gradom v Šentilju.

Grad je torej v prvi polovici 13. stoletja že stal.

Na tem mestu je treba opozoriti še na dve cerkveni stavbi, ki naj bi stali na ozemlju župnije. Po pripovedovanju ljudi, naj bi na kraju Rupreče, ki leži na meji med Lazami, Podkrajem in Arnačami nekoč stala cerkev sv. Ruperta. Okoli leta 1100 naj bi se pogreznila. Ostanke cerkve so pred desetletji našli kmetje, ki so pri oranju naleteli na obdelano kamenje in celo našli kamnit kip. Žal so se te najdbe izgubile. V virih imamo še zapise o grajski kapeli, domnevno postavljeni od samega začetka gradu.

Prepisano iz diplomske naloge Lucije Dolinšek