Obrti

    KOVAČI

                                                                              GLINŠEK FERDINAND  SILOVA

    Je leta 1923 naredil izpit za kovača – pomočnika pri kovaškem mojstru Novaku v Šoštanju. Svojo kovačnico je imel nekaj časa v prostorih, kjer so kasneje Skazi imeli svojo mizarsko delavnico. Do leta 1935, ko je končno lahko kupil hišo s kolarsko delavnico v Silovi od Franca Laznika, je živel nad Tanjškovim svinjakom v Arnačah. Hišo je prenovil in uredil v delavnico. Znan je bil po izdelavi orodja, vozov, bran in tudi po podkovanju konj, saj je naredil tudi izpit za podkovanje konj. Kasneje se je zaposlil v Rudniku in se je ukvarjal z obrtjo samo še v popoldanskem času.

    Špričevala in njegova orodja še hrani hči Milena Berložnik

    zbrala in uredila M. Laubenstein

                                                                                                  KUHAR EDI – LOŽNICA

    V Ložnici je bil eden prvih kovačev Kuharjev Nac,  ki ga je kasneje nasledil  njegov sin Edek.  Delala sta žeblje, cepine, motike, tesarske spone – klamfe, krampe, lopate, svedre za kamnolom, pluge, brane, podkve za konje. Oba sta imela veliko s podkovanjem konjev, saj je bilo v vasi in okolici kar nekaj konjev.

    vir: Čas Poldka

    Spričevala o zaključku osnovne šole in spričevalo o končanju šole za kovača Eda Kuharja.

    listine hranjene pri Vranjek Mirkotu

                                                                                      FRANC VOH – ARNAČE

    Matija Voh je bil poročen na domačiji Krulej je imel sina z imenom Franc, ki je bil kovač in je znal zdraviti tudi živali. To je vidno na pokopališču na spomeniku Voh – Krulej.

    Tekst in slika M. Laubenstein

    ČEVLJARJI

    Leta 1940 je v Šentilju v Solakovi kleti odprl Pustinek Ivan čevljarsko delavnico. Po končani vojni je zaposlil dva pomočnika, eden je bil domačin, drugi je prišel iz Vinske gore. Pustinek je takrat tudi preselil  svojo delavnico na svoj dom, v hišo Repenškove Lenčke, kjer je živel s svojo družino. Po  letu 1950 sta se  njegova pomočnika zaposlila v Velenju izven svoje stroke in on v čevljarski delavnici v Starem Velenju.

    V Arnačah Tanjšek Rudi od leta 1935 do 1965 poleg službe cestarja, popravljal tudi čevlje, ni pa delal novih.

    Vir: Cestnik Maks, Rebernik Justika

    DREVESNIČARSTVO

    V Arnačah je leta 1921 Jelen Franc – Klemše že pri svojih rosnih 14. letih naredil drevesnico. Tradicijo nadaljuje njegov sin Florjan, ki uspešno posluje še danes.

    vir: Jelen Florjan

    slika desno: objavljeno v SADJAR IN VRTNAR leta 1937

    Že leta  1933 oglaševali Klemšeti svoje izdelke  z letaki.

     

    Reklama v Časopisu Sadjar in vrtnar leta 1937, da imajo potujočo drevesnico.

    TRSNIČARSTVO

    V Lazah pri Dolinšku – Vrbenjaku so bili doma  trije rodovi drevesničarjev in trsničarjev. Dva sinova od treh iz tretje generacije sta svoje znanje o drevesničarstvu ponesla tudi v svet.  Doma je ostal trsničar, ki se je leta 2005 prenehal ukvarjati s to obrtjo.

    vir: Franc Dolinšek

    SODAR - PINTER

    Vihrov Tone  – Obrzet je bil rudar v Rudniku Velenje, doma pa se je ukvarjal z izdelovanjem sodov in škafov. Bil je samouk in je to delo opravljal s srcem. Z leti si je nabral izkušnje in znanje, kako izdelati kakovostne sode iz hrastovega in kostanjevega lesa. Ljudje so povedali, da je samo povonjal les in je že vedel, ali bo lahko iz njega naredil kakovostni sod.

    Svoje znanje je rad prenašal na druge in tako marsikoga naučil izdelave teh lesenih izdelkov.

    vir: Vihar Tonika

               njegovi izdelki še v uporabi

    orodje , ki ga je uporabljal in se še je ohranilo                                                                                                                                     

    MIZARJI

    Čanč Jože se je izučil za mizarja že pred drugo svetovno vojno in se je s tem ukvarjal do leta 1943, ko so ga deportirali v taborišče. Po vrnitvi domov se je kot mizar  zaposlil v elektrarni Velenje. V prostem času je doma izdeloval stavbno in notranje pohištvo, po potrebi pa tudi krste.

     Drugi mizar je bil Skaza Ciril, ki si je pridobil tudi naziv mizarski mojster. Imel je vajence, ki so imeli pri  njem praktični del šolanja. Tudi on je izdeloval  stavbno in notranje pohištvo in za cerkev izvajal  razna popravila.  

    V Arnačah je bil tudi mizar Jože Grazer, ki je bil mojster za vse.

    Jože Grazer s svojo ženo pred svojo hišo, ki jo je sam postavil, kljub petim otrokom.

    Slika: Anica Mrak

    simbolična slika

    TESARJI

    S tesarstvom sta se ukvarjala Vidmajer Franc (Mežnar) in Jelen Anzek (Klemejak). V kraju sta zgradila več streh in tudi kozolcev. Pri večjih delih sta poiskala še pomoč pri sosedih. Pri Mežnarjih so poleg tega  izdelovali še iz lanu vrvi in mreže za nošenje listja.

    Kolovrat za predenje lanu in volne                                 trlica za lan

    Grablje za škopanje slame.                                                                                                   Škop je šop slame za kritje slamnate strehe.                                                                                                                                                 

                                                                                            Mreža za nošenje listja iz gozda    

    orodje se nahaja pri Vidmarjevih (Mežnar)

     

    Leta 1957 se je  v Šentilj preselil izučen tesar  Zavolovšek Franc in je v prostem času izdeloval v kraju ostrešja, kozolce in stiskalnice  (preše) za sadje.

    1.žaga za les – locn žaga,  2. kotnik – vinkl,  3. šestilo cirkle,                                              4. tesarska spona – klamfa, 5. tesarica, 6. tesarska sekira, cimermanka , 7. bobnarka

    1. mizarska – tišlerska žaga za žaganje okroglin,
    2. sveder za les, 3. oblič -štolštoh    4. mizarska žaga
    1. žaga amerikanka,   cug – žaga

     

     

     

    orodja slikana pri Zavolovšek Janiju

     

    1. plankača,    2. sekira

    SLAMOKROVEC

    Slamokrovstvo je celoletna dejavnost, ki obsega pridelavo ržene slame, njeno obdelavo, pripravo za kritino in krovski postopek. Rž je treba požeti kakšen teden prej, preden je zrela. Ko se posuši, jo omlatijo z manjšo mlatilnico in počešejo na lesenem glavniku. Nato jo povežejo v velike šope po 10–15 kg. Ti se nato skladiščijo do uporabe. Pred pokrivanjem strehe velike snope razdelijo na manjše šopice (po 2 kg). Pri pokrivanju strehe krovec uporablja naslednja lesena orodja: pričko, špriglo ali ribaš (deska za poravnavanje slame), hlapca (kratka lestev) in rebro (močna zakrivljena palica). Za pritiskanje šopic slame na late služijo leskove palice, imenovane roglca, rogla ali rajca. Privezujejo jih z beko (kot v vinogradu) ali s pocinkano žico. Na stranskih zaključkih strehe pritrdijo deske ali spletejo kite iz slame. V zadnjem času je veliko zanimanja za t. i. biomateriale v gradbeništvu, kamor spada tudi slama. Uporablja se kot vezivo v glinastih ometih ali kot strešna kritina. Slamokrovstvo je pomembna dejavnost na področju spomeniškega varstva.

    tekst: Naško Križnar

    V Šentilju je to delo opravljal Jakob Grošl starejši – Minkš iz Silove – Kote

    slika last Jakob Grošl

    1. Hlapec
    2. Prička
    3. Rebra

     

    slike Naško Križnar

    slika simbolična – internet

    MLINI

    V pripravi

    V občini so bili tudi mlini za mletje žita.

          Silova

    Trnavšekov mlin

    Esov mlin

          Laze

    Irbar mlin

    Viharjev mlin

    Martnjakov mlin

     

    ŠIVILJE IN KROJAČ

    V Šentilju smo imeli tudi šivilje in krojača. Znani šivilji sta bili Steblovnikova Hilčka in Skaza (Lavrič) Francka ter krojač Štajner Rudi. Prišli so na dom in ostali pri družini, dokler niso popravili vseh oblačil in zašili nova. Če pri hiši  niso imeli šivalnega stroja, ga je šivilja ali krojač prinesel s seboj. Ker so bili takrat šivalni stroji še težki, so ga po navadi prinesli v hišo moški. 

    vir: Čas Poldka

    slika: Skaza Jože

                                                Skaza Francka