Silova

    POZABLJENE DOMAČIJE

    Domačije, da ne bodo šle v pozabo.

    MLAČJEK

    Da je domačija nekoč bila je podatek iz mrliške knjige iz leta 1781.

    RAJH

    Iščem podatke.

    tekst: M. Laubenstein

    KERSNIK

    V Silovi 28 je domačija Kersnik. Ta obstoječa hiša je iz leta 1900, ki je bila zgrajena na starih temeljih.

    Iz krstne knjige iz leta 1672 je razvidno, da je takrat bila ta domačija naseljena, ker je bilo tega leta rojen otrok

    KVARTIČ - PRI ŠTEFANU

    Kmetija pri Štefanu je v Kotah, Silova 7 v južnem delu Šentilja pri Velenju.

    Je srednje velika kmetija, približno 1/3 obdelovalne zemlje in dve tretjini gozda. Gozd je v delih, v Sevčniku so listavci, večinoma bukev,  proti Trnavi pa je mešan gozd, precej smreke in jelke. Včasih so na obdelovalnih površinah sejali veliko žita, tudi krompirja ter pese za prašiče. Vedno so vozili žito v mlin za domači kruh. Povsod je bilo veliko sadnega drevja, ki ga danes ni več veliko. Zgodaj so pričeli s pridelavo hmelja. Vedno so ga sušili v domači sušilnici do leta 1975, ko so nehali z pridelavo.

    Hišo sta zgradila Jelen Pavel in Marija leta 1891, prejšnja je bila veliko niže. Okrog leta 1960 so jo prenavljali, podrli so obok v črni kuhinji in naredili svetlo in večjo kuhinjo, ki ni imela več vrat proti cesti. Hiša je pozidana s kamenjem, del je podkleten. Klet je velbana. Stropi so leseni, nad okni so opečnati velbi, konice do strehe pa so tudi opečnate.

    Do izgraditve krajevnega vodovoda je bila voda samo iz vodnjaka, ne na pipi.

    Hlev je bil starejši kot hiša, pozneje so ostrešje dvignili in naredili parno za seno in slamo, ter dodatno streho za voz.

    Pri Štefanu imajo v dolini tudi preužitkarsko kočo. Kletni del je pozidan s kamenjem, zgoraj pa je lesen bivalni prostor in predprostor. Leta 1936 so pri koči pozidali sušilnico za hmelj in dvignili ostrešje za eno etažo, kjer so spravljali hmelj. Danes je še ena redkih ohranjenih. Tam so tudi kožuhali – ličkali koruzo in jo obesili za sušenje. Zadnja družina je v koči živela do leta 1963, pozneje so v njej spali obiralci hmelja.

    Vedno je bilo na kmetiji par volov za delo, do traktorja v 70 tih letih.

    Danes je na mestu stare štale pozidana nova hiša, štala pa je niže.

     

    Tekst in slike: Mirica Kvartič

    BERLOŽNIK - NANDL

    Glinšekov Ferdinand si je leta 1935 od vdove po Jožefu Lazniku kupil v Silovi manjšo kamnito hišo. Znano je, da je zanjo plačal 11.500 dinarjev.* Leta 1939 si je poleg hiše zgradil lesen hlev iz lesa, ki so mu ga okoliški kmetje dali v zameno za njegovo kovaška in vzdrževalna dela na njihovih kmetijah.

    Leta 1952 je staro hišo podrl, si zgradili večjo hišo, ki pa jo je moral Leta 1993 zaradi pomanjkanja gradbene parcele podreti. Kasneje si na isti parceli zgradili novo, manjšo hišo.

    Pove hči Milena poročena Berložnik, ki je to hišo podedovala.

    * dinar je bil pred 2. Svetovno vojno plačilno sredstvo takratne kraljevine SHS

    HRIBERŠEK - JAKOB

    Kot je razvidno iz zemljiške knjige, je bila Jakobova hiša zgrajena leta 1700. Hiša je zgrajena iz kamna, spodaj so tri kleti z lesenimi stropi. Bivalni del hiše je širši. Tudi nad bivalnim delom so leseni stropi. Konice do strehe  niso pozidane, ampak so lesene deske.

    Med letom 1930 in 1935 so odstranili črno kuhinjo, prestavili vhod proti jugu in pozidali štedilnik. Pri obnovi stopnišča na spodnji strani hiše, nekoč glavnega vhoda se je pokazalo, da so strani kleti pozidali vsako posebej in nato dodali vmesni zid. Hiša ima novo kritino in instalacije, v osnovi pa je ostala enaka.

    Štalo so pustili prejšnjo. Leta 1949 so nanjo postavili večje in širše ostrešje, leta 1953 pa so pozidali še požarne zidove. Okrog leta 1960 so iz Velenja prestavili velik kozolec, ki ga danes ni več in pozidali svinjake, ker so vedno imeli več prašičev, tudi mladičke. Hmeljska sušilnica je bila zidana iz kamenja in je imela leseno uto. Zidanega dela ni več, uto so prestavili v dolino.

    Kmetija je bila v dveh delih, okrog 1890 pa je takratni gospodar dokupil še vmesni del, približno 1/3 posesti. Približno ena polovica je obdelovalnih površin, polovica pa je gozdov.

    Kot drugod, so tudi pri Jakobu sejali veliko žita in tudi krme za prašiče. Veliko je bila sadnega drevja, tudi malo vinograda. Zgodaj so pričeli pridelovati hmelj, pri kozolcu je bila kmalu postavljen žičnica. Okrog leta 1960 – 1970 so postavili novo žičnico in staro podrli. Zaradi vedno nižje cene hmelja in višjih stroškov so nehali s pridelavo leta 1974. Hmelj so prej sušili doma, kmalu po izgradnji krajevne sušilnice, pa so ga začeli sušiti tam. Skladiščili za prodajo so ga še vedno doma na sušilnici.

    V stari žičnici je bil hmelj napeljan na žgano žico, ki so jo ročno obešali na vodnike, kmalu po izgradnji nove žičnice, pa je prišla na tržišče plastična vrvica, ki je bila mnogo lažja, po spravilu jeseni pa je skupaj s hmeljski ostanki zgorela.

     

    Tekst in slika: Mirica Kvartič

     

    KOLAR - ŠKORJANC

    Silova številka 2 je domačija Kolarjevih. Do leta 1988 so živeli v hiši, ki je bila zgrajena leta 1800. 

    Domačija je bila že naseljena prej, kar prikazuje podatek iz mrliške knjige iz leta 1783.

     Na domačiji se od vsega začetka ukvarjajo s kmetijstvom.

    Tekst : M. Laubenstein

    Slika: Kolar

    BAČOVNIK - FALENT

    Verdevi so okoli leta  1920 kupili domačijo Falent v Silovi 14, kjer so živeli vse do leta 1966. Kasneje so si poleg stare hiše zgradili novo. Leta 1986 je Minka Bačovnik staro hišo podrla in na njenih temeljih zgradila novo, kjer stanuje še danes.

    Vzeto iz poročne knjige iz leta 1845.  Takrat se je Goršek Johan takratni lastnik domačije poročil z Voh Kristino.

     

    Tekst in slike: M. Laubenstein

    PAČNIK - PETRAČ

    V Silovi 11 stoji  domačija Pačnik iz leta 1847, ki je bila nekoč v lasti gornje grajskih menihov, lastnikov bližnjih vinogradov. Klet in vinograde so kasneje prevzeli škofje. Prav zaradi njih, si je klet pridobila ime Škofovska klet in njena okolica Škoflak. 

    Klet v katero so včasih menihi in škofje hranili vino je še danes v uporabi, ker je klet vkopana v zemljo in je vedno enaka temperatura v njej.

    V hiši je zidna omarica še iz časov, ko so  bili še škofje lastniki.    

    Družina Pačnik si je leta 1980 zgradila novo hišo.

     

    Tekst in slike: M. Laubenstein

    PAJENK - KLANČNIK

    V Silovi 11 je Klančnikova domačija  leta 1950 dobila nove lastnike, družino Pajenk. Kako stara je bila takrat domačija, ni znano.

    Pajenkovi so hišo obnovili in dogradili kar dvakrat, ob nakupu in še enkrat kasneje. 

    Kmetija je premajhna, da bi lahko vzdrževala celotno družino, zato je moral gospodar poleg kmetovanja hoditi še v službo.

    Tekst in slika: M.Laubenstein

     

    VOH - BOHI

    Domačija družine Voh – Boh stoji na Silovi 3 že od leta 1792. Obkrožena je z veliko rodovitne zemlje in je lahko preživljala veliko družino 8 otrok očeta Florjana. Dva sinova Franc in Baltazar sta se izobrazila za duhovnika. Sinova Matija in Davorin pa sta znana kot župana občine Šentilj pri Velenju med leti 1878 in 1886.

    Tekst in slika: M. Laubenstein

    SKAZA - LAVRIČ

    Leta 1729 si je v Silovi 19 družina Skaza zgradila svoj dom. Zob časa je načel zidove in ostrešje, zato so si leta 1983 naredili novo hišo. Kljub temu, da je bila kmetija majhna, so zaslužili dovolj, da so vsem otrokom omogočili priti do poklica. Sin je bil mizar, ena hči šivilja in drugi dve hčerki kuharici. Obe hčerki sta kuhali v župnišču,  ena v Velenju in druga v Šentilju.

     

     

    Tekst in slika: M. Laubenstein

    KRT - TOMAŽIN

    V Silovi 35 stoji  domačija Tomažin že več kot 250 let. Vse skozi so bili napredni ljudje, saj so zelo kmalu začeli z branjem knjig in  si s tem širili obzorja. V arhivu Mohorjeve družbe najdemo zapis, da so bili Tomažini  člani Mohorjeve družbe že davnega leta 1873.

    Na domačiji je živel tudi Martin Koren, ki je bil župan občine med leti 1904 – 1908 in 1912- 1916 in član posojilnice Raiffeisen.

    Koreni so leta 1969 poleg stare hiše zgradili novo in nato staro podrli. Lastništvo domačije je leta 2016 odkupil Krt,  ki je daljni sorodnik Tomažinov.

    Tekst: M. Laubenstein

    Slika: Slavka Glinšek

    TAJNŠEK - NA PUŠI

    Na številki 1 v Silovi je domačija Tajnšek.  Hiša je bila zgrajena leta 1913. Vsa leta so se ukvarjali z kmetijstvom, sedaj so ga  opustili. Tajnšek Stanko je bil zelo aktiven in gospodaren v Prosvetnem društvu Šentilj. Pred ustanovitvijo Krajevnih skupnosti je bil predsednik Krajevnega odbora. Leta 1974 so se Krajevni odbori preoblikovali  v Krajevne skupnosti in Tanjšek je bil njen prvi predsednik.

     

    Tekst in slika: M. Laubenstein

    OCEPEK - SEVŠEK

             

    Ocepkovi so  po 2. svetovni vojni  kupili 150 let staro hišo na Silovi 5 in jo obnovili.

    Leta 1988 so se odločili, da je čas za gradnjo nove hiše. Gospodar Ocepek – Sevšek ima zelo rad urejeno domačijo in priznanje za svojo skrb si je leta 2022 pridobil na prireditvi » Velenje – mesto cvetja« , kjer je zasedel 1.mesto za najlepšo kmetijo.

    Tekst: M. Laubenstein

    Slika: Majda Podbornik

     

     

    PUSTINEK - BUTL

               Domačija se nahaja v Silovi 12.

     

        Začetek gradnje leta 1807. Zanimivost, edina v Šentilju naseljena lesena hiša.

          Omenjena lesena hiša je zgrajena na mali strmini. Temelj tega 200 let starega doma je zgrajen iz priročnega in bližnji narave iztrganega materiala.

            Debeli masivni in iz kamna zidani zidovi nudijo osnovo leseni konstrukciji. Vidno je, da je bil pri gradnji uporabljen apnenec, tuf ter dolomitni lomljenec, katerega nahajališče je zelo blizu objekta. Pri zidavi je bila uporabljena apnena malta, kar kaže na to da so tudi potrebno apno izdelovali doma, torej je imela vsaka domačija svojo apneno jamo. (Žganje apna bomo opisali posebej). Kletni prostori imajo ilovnata tla, ker pa je hiša delno vkopana v hrib ima klet primerno temperaturo in vlago v vseh letnih obdobjih. 

    Pesek za gradnjo je bil ves iz peskokopa , ki je v Sevčniku.

     

            Med kletnim in bivalnim prostorom se v sedanjem času zgradi armirano betonska plošča, takrat pa so uporabili hrastove nosilce v preseku 30×50 cm (12×20 col, ustrezne dolžine). 

           Zgornji bivalni del je lesen, sestavljen iz brun smrekovega in jelkinega lesa. Na žalost je zunanja površina lesa zaradi delovanja časa in vremena že zelo spremenjena, kar pomeni, da ni mogoče ugotoviti ali so bruna žagana ali tesana.  Bruna so med seboj spojena na preklop, ostali spoji pa so utrjeni s klini.

             Stavba je bila v začetku krita z rženo slamo. Ker pa slamnata streha, katera je v osnovi najboljša, vendar je njena trajnost omejena na 30 let; zato jo je pozneje zamenjala opečna kritina. Tudi ta hiša je doživljala različne spremembe, nekaj zaradi dotrajanosti, ostalo pa zaradi tehnološkega napredka, kot prihod  elektrike, vodovoda ter cestnega omrežja.

          Na tej čudoviti stavbi so na zunanji strani vidna zamenjana okna, katera so ohranila takratno velikost. Sedanja okna nimajo srednjega jeklenega križa (gartl – gitre).  Vse ostalo je originalno ter odraža duh in kulturo tedanjega časa.

          Notranjost je utrpela večje spremembe. Črna kuhinja (dimnica) je spremenjena v moderno kuhinjo, ostala je še samo krušna peč namenjena za peko pet hlebov kruha.

           Posebnosti te domačije so starost, ohranjenost, poseljenost ter originalnost.

     

    tekst in slike: Mira Laubenstein

     


    KOREN - ANDREJCI

     

    Gornja fotografija predstavlja obnovljeno domačijo družine Koren po domače Andrejčevi v Silovi 30.

    Nastala je z delitvijo Tomažinove domačije.  Kot je razvidno iz slike je ta velika hiša zgrajena leta 1849 iz balzatnega tufa in apnenca. Nad vhodnimi vrati je letnica blagoslova, inicijalki lastnika, ter takratna hišna številka.

     

    Kljub starosti je dom nenavadno praktično zasnovan. Hiša je nekoč imela črno kuhinjo, ter veliko klet v hiši. V kleti so tla ilovnata in nekaj nižja od ostalih prostorov. Ob številnih prenovitvah je domačija zgubila slamnato streho. Klet pa je obdržala svojo primarno podobo.

    Higienske razmere so bile približno enake na vseh naših kmetijah. Z ozirom na razmere so se ljudje umivali v kuhinji, kjer je bilo toplo. Kot je bila navada, pa je bilo stranišče izven hiše.

    V kleti  se je skladiščil krompir, jabolka ter sodi s pijačo. Pod stropom se je hranil ržen ali pšenični kruh. Tudi kakšna šunka ni manjkala.

    Ker je kmetija vedno bila samooskrbna, so na dvorišču skopali vodnjak iz katerega so uporabljali vodo za kuho in živali.

    Po zgraditvi termo elektrarne v Velenju je tudi v Šentilj prišla elektrika, z njo vred pa povsem razumljivo tudi voda v kuhinjo in kopalnico.

     Poleg živinoreje, drobnice in kokoši so pridelovali sončnice in buče. Sončnična semena so običajno luščili strojno, bučna semena pa so v dolgih zimskih večerih luščili ročno. Z novimi semeni – golicami je ta postopek odpadel. Domačija je imela pripravo za stiskanje olja. Ker takrat še ni bilo hidravlike so zmleta in pravilno segreta semena  stiskali v klasični stiskalnici za prešanje sadja. Orodje za stiskanje je bilo narejeno iz jeklenega valja, ki je imel veliko število luknjic. V model so izmenično polnili z maso in ločilnimi ploščami. Po končanem stiskanju so tako nastale pogače. To specialiteto so  otroci glodali, kot danes  žvečilni gumi, tudi živini so dajali kot priboljšek, vendar zdrobljeno. Te priprave in preše niso imeli na vsaki kmetiji, zaradi tega so si pri  Andrejcih stiskali olje tudi ostali vaščani.

    Pomembno leto je bilo 1932, tudi za kraj, ko je požar uničil hlev. Pri gašenju in reševanju so pomagali sovaščani. Po zaključku gašenja so se na pobudo takratnega lastnika dogovorili za ustanovitev krajevnega prostovoljnega gasilskega društva Šentilj. 


    MIKLAUZIN - SOLAK

    V sedanjem zaselku Silova je precejšnje število starih domačij. Ta se nahaja na hišni številki 4. Zaradi sonaravne gradnje je v pretežni meri uporabljen kamen. Slamnate kritine, čeravno najboljše so izginile že pred desetletji. V to skupino spada tudi domačija sedanjega gospodarja Mihe Miklauzina. Po podatkih iz  listin kažejo na leto 1750.

    Ker pa kmetija brez hiše težko shaja, smatram, da letnica ustreza realnemu stanju. Priimek in vzdevek se je zaradi različnih zgodovinskih razlogov spreminjal iz enega pravopisa v drugega. Kljub temu pa je skozi različna zgodovinska obdobja obdržal svoj osnovni pojem. (Solak)

     

    O hiši in njeni osnovi lahko rečemo, da je starejša od 300 let. Na žalost, pa so nujna vzdrževalna dela zahtevala prenovo črne kuhinje, v moderno opremljeno kuhinjo.

    V zgradbi je bila tudi sušilnica hmelja, ki je imela kurišče na levi strani gledano v smeri sedanjega vhoda. Kot posebnost lahko navedemo nivo kurišča, ki se je nahajalo znatno pod nivojem sedanjih tal. Vreče s hmeljem so se hranile do prodaje na podstrešju.

    V brisanje nepremične kulturne dediščine lahko štejemo zamenjavo oken, zamenjavo kritine, vhodnih vrat ter ostalih nujnih vzdrževalnih del.

    Leta 1946 so napeljali elektriko.

    Sedanji lastnik, kot ljubitelj premične kulturne dediščine, kar je razvidno iz priloženih fotografij, prikazuje staro hmeljsko škropilnico ter vprežne sani.

    Obnovljena kapelica , v neposredni bližini je postavljena v zahvalo višjim silam zaradi srečne vrnitve domačih iz prve svetovne vojne.

    Za veliko ljudi pri hiši je bilo treba speči veliko potico in takrat je prav prišel na veliki pekač. v košari so pa nesli za veliko noč pa k blagoslovu.

    JELEN - KLEMEJAK

    Na  Silovi 20 je domačija Klemejak, ki so jo zgradili  leta 1730. Zaradi dotrajanosti  stare, so  leta 1986 zgradili novo hišo. Na domačiji so se od vsega začetka ukvarjali s kmetijstvom. Anzek , oče današnjega gospodarja Ivana, je  skupaj z  Mežnarjevim Francem  opravljal tesarska dela v kraju in okolici.

    Tekst: M. Laubenstein

    Slika: Jelen Ivan

     

    Tekst: M. Laubenstein

    Slika: M. LAUBENSTEIN

     

    VIDMAJER - MEŽNER

    Družina Vidmajer – Mežnar si je leta 1864 v Silovi 33 zgradila hišo in jo tudi večkrat obnovila. Leta 1976 so preselili v novo, ki so jo zgradili poleg stare. Družina Vidmajer si je pridobila ime Mežnar, ker so vse tri generacije  redno hodile zvonit v Cerkev.

    Mežnarjevi so bili vseskozi zelo delovni. Vse tri generacije so se ukvarjale z lanom, ki so ga sami sejali in iz njega izdelovali  vrvi in mreže za listje. V družini so bili tudi tesarji in krovci, ki so med drugim popravljali slamnate strehe.

     

    Tekst: M. Laubenstein

    Slika: M. LAUBENSTEIN

     

    OCEPEK - SEVŠEK

             

    Ocepkovi so  po 2. svetovni vojni  kupili 150 let staro hišo na Silovi 5 in jo obnovili.

    Leta 1988 so se odločili, da je čas za gradnjo nove hiše. Gospodar Ocepek – Sevšek ima zelo rad urejeno domačijo in priznanje za svojo skrb si je leta 2022 pridobil na prireditvi » Velenje – mesto cvetja« , kjer je zasedel 1.mesto za najlepšo kmetijo.

    Tekst: M. Laubenstein

    Slika: Majda Podbornik

     

     

    JANEŽIČ - ŠTOBER

    Domačija Janežič je v Silovi 21. Kdaj natančno je bila hiša zgrajena, se ne ve. Leta 1869 so izdelali zemljevid teh krajev in na njem najdemo vpisano tudi že domačijo Štober.

    Janežiči so že tretja generacija, ki živijo na tej domačiji in leta 1964 so si zgradili novo hišo.

    Tekst in slika: M. Laubenstein