Silova
JANEŽIČ - AFNER
V Silovi 25 je domačija Janežičevih že vsaj od leta 1720, kar dokazuje izpis iz mrliške knjige.
Ta hiša je bila zgrajena 1956.
Tej domačiji rečejo tudi Lonačarjevi, verjetno zato ker so bili nekoč tu doma s priimkom Lončar. Vidno je iz knjige umrlih iz leta 1897.
Tekst in slika: M. Laubenstein
VOUK - VOVK
V Silovi 31 je domačija Vovk.
Prvi stanovalci te domačije so bili Vouk že pred letom 1700. Iz knjige umrlih je izpis 1706.
Na tej domačiji je bilo večkrat menjano lastništvo. Leta 1963 so Vovkovi kupili od Stiperja.
Leta 1965 so zgradili novo hišo malo vstran od stare in tudi hlev postavili na novo.
Tekst in slika: M. Laubenstein
PETEK - URŠNER
Domačija Uršner v Silovi 24 je že vsaj iz leta 1770 takrat je bil zgrajen hlev. Hišo so leta 1981 zgradili kar zraven stare hiše. Ker je cesta bila blizu hiše so se včasih, ko so vozili s konji ustavljali, da so se konji malo spočili in vozniki okrepčali.
Po pripovedi Petek Ivo.
slika: M. Laubenstein
RAJH - BOGNER
V Silovi je bila domačija Rajh – Bognar
Med leti 1912 – 1914 (datum temelji na pričevanju strica Feliksa rojenega leta 1912 – da so ga prinesli kot dojenčka, ko so kupili Bognarjevo domačijo.
Franc Rajh in Matilda Rajh sta imela 14 otrok. V tistih časih, če je bilo več kot 12 otrok je bil kralj Aleksander boter . In tako je prišel k Rajhu namestnik kralja leta 1934 za botra trinajstemu otroku. Ker je bila hiša majhna, otrok pa veliko in da so imeli kje živeti so hišo povečali tako, da so okrog stare hiše zgradili novo. Potem pa odstranili notranje stene.
Franc Rajh je bil znan kot najboljši hmeljar v Kotah.
Vir: Srečko Rajh
pri Rajhovi hiši
slika: Srečko Rajh
Slikano krst trinajste otroka z namestnikom kralja Aleksandra.
slika: Miha Miklavzin
ČAKŠ - BLAŠIC
Domačija Čakš je v Silovi 35. Njena zgodovina sega v leta pred 1700, kar je razvidno iz knjige umrlih iz leta 1708, kjer je domovala družina Blašic.
Leta 1900 je bila domačija v lasti Zagradišnikov.
Sedanjo hišo sta zgradila hči Zagradišnikov z Možem Vladislavom Čakš.
Tekst in slike: M. Laubenstein
GLUŠIČ - TRNAVŠEK
Silova 22 je domačija Glušičevih. Njihova hiša ima letnico 1813 tako je zapisano v zemljiški knjigi. Priimek Glušič na tej domačiji je bil že zapisan leta 1797, ko se je rodil otrok.
Prvi zapis o tej domačiji pa sega v leto 1674 rojstvo otroka Ternavškovim.
Na tej domačiji je bil mlin za mletje žit do leta 1975. https://www.tdsentilj.eu/obrti/
Pri obnovi hiše so mlin odstranili hišo popravili in ji dali nov izgled.
Tekst in slike: M. Laubenstein
POZABLJENE DOMAČIJE
Domačije, da ne bodo šle v pozabo.
MLAČJEK
Da je domačija nekoč bila je podatek iz mrliške knjige iz leta 1781.
MINKUŠ
Iz krstne knjige leta 1779
uredila: M. Laubenstein
KVARTIČ - PRI ŠTEFANU
Kmetija pri Štefanu je v Kotah, Silova 7 v južnem delu Šentilja pri Velenju.
Je srednje velika kmetija, približno 1/3 obdelovalne zemlje in dve tretjini gozda. Gozd je v delih, v Sevčniku so listavci, večinoma bukev, proti Trnavi pa je mešan gozd, precej smreke in jelke. Včasih so na obdelovalnih površinah sejali veliko žita, tudi krompirja ter pese za prašiče. Vedno so vozili žito v mlin za domači kruh. Povsod je bilo veliko sadnega drevja, ki ga danes ni več veliko. Zgodaj so pričeli s pridelavo hmelja. Vedno so ga sušili v domači sušilnici do leta 1975, ko so nehali z pridelavo.
Hišo sta zgradila Jelen Pavel in Marija leta 1891, prejšnja je bila veliko niže. Okrog leta 1960 so jo prenavljali, podrli so obok v črni kuhinji in naredili svetlo in večjo kuhinjo, ki ni imela več vrat proti cesti. Hiša je pozidana s kamenjem, del je podkleten. Klet je velbana. Stropi so leseni, nad okni so opečnati velbi, konice do strehe pa so tudi opečnate.
Do izgraditve krajevnega vodovoda je bila voda samo iz vodnjaka, ne na pipi.
Hlev je bil starejši kot hiša, pozneje so ostrešje dvignili in naredili parno za seno in slamo, ter dodatno streho za voz.
Pri Štefanu imajo v dolini tudi preužitkarsko kočo. Kletni del je pozidan s kamenjem, zgoraj pa je lesen bivalni prostor in predprostor. Leta 1936 so pri koči pozidali sušilnico za hmelj in dvignili ostrešje za eno etažo, kjer so spravljali hmelj. Danes je še ena redkih ohranjenih. Tam so tudi kožuhali – ličkali koruzo in jo obesili za sušenje. Zadnja družina je v koči živela do leta 1963, pozneje so v njej spali obiralci hmelja.
Vedno je bilo na kmetiji par volov za delo, do traktorja v 70 tih letih.
Danes je na mestu stare štale pozidana nova hiša, štala pa je niže.
Tekst in slike: Mirica Kvartič
BERLOŽNIK - NANDL
Glinšekov Ferdinand si je leta 1935 od vdove po Jožefu Lazniku kupil v Silovi manjšo kamnito hišo. Znano je, da je zanjo plačal 11.500 dinarjev.* Leta 1939 si je poleg hiše zgradil lesen hlev iz lesa, ki so mu ga okoliški kmetje dali v zameno za njegovo kovaška in vzdrževalna dela na njihovih kmetijah.
Leta 1952 je staro hišo podrl, si zgradili večjo hišo, ki pa jo je moral Leta 1993 zaradi pomanjkanja gradbene parcele podreti. Kasneje si na isti parceli zgradili novo, manjšo hišo.
Pove hči Milena poročena Berložnik, ki je to hišo podedovala.
* dinar je bil pred 2. Svetovno vojno plačilno sredstvo takratne kraljevine SHS
HRIBERŠEK - JAKOB
Kot je razvidno iz zemljiške knjige, je bila Jakobova hiša zgrajena leta 1700. Hiša je zgrajena iz kamna, spodaj so tri kleti z lesenimi stropi. Bivalni del hiše je širši. Tudi nad bivalnim delom so leseni stropi. Konice do strehe niso pozidane, ampak so lesene deske.
Med letom 1930 in 1935 so odstranili črno kuhinjo, prestavili vhod proti jugu in pozidali štedilnik. Pri obnovi stopnišča na spodnji strani hiše, nekoč glavnega vhoda se je pokazalo, da so strani kleti pozidali vsako posebej in nato dodali vmesni zid. Hiša ima novo kritino in instalacije, v osnovi pa je ostala enaka.
Štalo so pustili prejšnjo. Leta 1949 so nanjo postavili večje in širše ostrešje, leta 1953 pa so pozidali še požarne zidove. Okrog leta 1960 so iz Velenja prestavili velik kozolec, ki ga danes ni več in pozidali svinjake, ker so vedno imeli več prašičev, tudi mladičke. Hmeljska sušilnica je bila zidana iz kamenja in je imela leseno uto. Zidanega dela ni več, uto so prestavili v dolino.
Kmetija je bila v dveh delih, okrog 1890 pa je takratni gospodar dokupil še vmesni del, približno 1/3 posesti. Približno ena polovica je obdelovalnih površin, polovica pa je gozdov.
Kot drugod, so tudi pri Jakobu sejali veliko žita in tudi krme za prašiče. Veliko je bila sadnega drevja, tudi malo vinograda. Zgodaj so pričeli pridelovati hmelj, pri kozolcu je bila kmalu postavljen žičnica. Okrog leta 1960 – 1970 so postavili novo žičnico in staro podrli. Zaradi vedno nižje cene hmelja in višjih stroškov so nehali s pridelavo leta 1974. Hmelj so prej sušili doma, kmalu po izgradnji krajevne sušilnice, pa so ga začeli sušiti tam. Skladiščili za prodajo so ga še vedno doma na sušilnici.
V stari žičnici je bil hmelj napeljan na žgano žico, ki so jo ročno obešali na vodnike, kmalu po izgradnji nove žičnice, pa je prišla na tržišče plastična vrvica, ki je bila mnogo lažja, po spravilu jeseni pa je skupaj s hmeljski ostanki zgorela.
Tekst in slika: Mirica Kvartič
KOLAR - ŠKORJANC
Silova številka 2 je domačija Kolarjevih. Do leta 1988 so živeli v hiši, ki je bila zgrajena leta 1800.
Domačija je bila že naseljena prej, kar prikazuje podatek iz mrliške knjige iz leta 1783.
Na domačiji se od vsega začetka ukvarjajo s kmetijstvom.
Tekst : M. Laubenstein
Slika: Kolar
BAČOVNIK - FALENT
Verdevi so okoli leta 1920 kupili domačijo Falent v Silovi 14, kjer so živeli vse do leta 1966. Kasneje so si poleg stare hiše zgradili novo. Leta 1986 je Minka Bačovnik staro hišo podrla in na njenih temeljih zgradila novo, kjer stanuje še danes.
Vzeto iz poročne knjige iz leta 1845. Takrat se je Goršek Johan takratni lastnik domačije poročil z Voh Kristino.
Tekst in slike: M. Laubenstein
PAČNIK - PETRAČ
V Silovi 11 stoji domačija Pačnik iz leta 1847, ki je bila nekoč v lasti gornje grajskih menihov, lastnikov bližnjih vinogradov. Klet in vinograde so kasneje prevzeli škofje. Prav zaradi njih, si je klet pridobila ime Škofovska klet in njena okolica Škoflak.
Klet v katero so včasih menihi in škofje hranili vino je še danes v uporabi, ker je klet vkopana v zemljo in je vedno enaka temperatura v njej.
V hiši je zidna omarica še iz časov, ko so bili še škofje lastniki.
Družina Pačnik si je leta 1980 zgradila novo hišo.
Tekst in slike: M. Laubenstein
PAJENK - KLANČNIK
V Silovi 11 je Klančnikova domačija leta 1950 dobila nove lastnike, družino Pajenk. Kako stara je bila takrat domačija, ni znano.
Pajenkovi so hišo obnovili in dogradili kar dvakrat, ob nakupu in še enkrat kasneje.
Kmetija je premajhna, da bi lahko vzdrževala celotno družino, zato je moral gospodar poleg kmetovanja hoditi še v službo.
Tekst in slika: M.Laubenstein
VOH - BOHI
Domačija družine Voh – Boh stoji na Silovi 3 že od leta 1792. Obkrožena je z veliko rodovitne zemlje in je lahko preživljala veliko družino 8 otrok očeta Florjana. Dva sinova Franc in Baltazar sta se izobrazila za duhovnika. Sinova Matija in Davorin pa sta znana kot župana občine Šentilj pri Velenju med leti 1878 in 1886.
Tekst in slika: M. Laubenstein
SKAZA - LAVRIČ
Leta 1729 si je v Silovi 19 družina Skaza zgradila svoj dom. Zob časa je načel zidove in ostrešje, zato so si leta 1983 naredili novo hišo. Kljub temu, da je bila kmetija majhna, so zaslužili dovolj, da so vsem otrokom omogočili priti do poklica. Sin je bil mizar, ena hči šivilja in drugi dve hčerki kuharici. Obe hčerki sta kuhali v župnišču, ena v Velenju in druga v Šentilju.
Tekst in slika: M. Laubenstein
KRT - TOMAŽIN
V Silovi 35 stoji domačija Tomažin že več kot 250 let. Vse skozi so bili napredni ljudje, saj so zelo kmalu začeli z branjem knjig in si s tem širili obzorja. V arhivu Mohorjeve družbe najdemo zapis, da so bili Tomažini člani Mohorjeve družbe že davnega leta 1873.
Na domačiji je živel tudi Martin Koren, ki je bil župan občine med leti 1904 – 1908 in 1912- 1916 in član posojilnice Raiffeisen.
Koreni so leta 1969 poleg stare hiše zgradili novo in nato staro podrli. Lastništvo domačije je leta 2016 odkupil Krt, ki je daljni sorodnik Tomažinov.
Tekst: M. Laubenstein
Slika: Slavka Glinšek
TAJNŠEK - NA PUŠI
Na številki 1 v Silovi je domačija Tajnšek. Hiša je bila zgrajena leta 1913. Vsa leta so se ukvarjali z kmetijstvom, sedaj so ga opustili. Tajnšek Stanko je bil zelo aktiven in gospodaren v Prosvetnem društvu Šentilj. Pred ustanovitvijo Krajevnih skupnosti je bil predsednik Krajevnega odbora. Leta 1974 so se Krajevni odbori preoblikovali v Krajevne skupnosti in Tanjšek je bil njen prvi predsednik.
Tekst in slika: M. Laubenstein
OCEPEK - SEVŠEK
Ocepkovi so po 2. svetovni vojni kupili 150 let staro hišo na Silovi 5 in jo obnovili.
Leta 1988 so se odločili, da je čas za gradnjo nove hiše. Gospodar Ocepek – Sevšek ima zelo rad urejeno domačijo in priznanje za svojo skrb si je leta 2022 pridobil na prireditvi » Velenje – mesto cvetja« , kjer je zasedel 1.mesto za najlepšo kmetijo.
Tekst: M. Laubenstein
Slika: Majda Podbornik
PUSTINEK - BUTL
Brunarica na naslovu Silova 12, Kote (Butl) je prava posebnost. Zgrajena je bila leta 1807 in velja za edino naseljeno leseno hišo v Šentilju. Stoji na manjši strmini, njeni temelji pa so izdelani iz naravnih materialov, pridobljenih v bližnji okolici.
Osnova hiše so debeli kamniti zidovi, ki podpirajo leseno konstrukcijo. Graditelji so uporabili apnenec, tuf in dolomitni lomljenec, ki ga najdemo v neposredni bližini. Malto so izdelovali sami, kar pomeni, da je imela vsaka domačija svojo apneno jamo za žganje apna. Kletni prostori imajo ilovnata tla, delno vkopana v hrib, kar zagotavlja stalno temperaturo in vlago skozi vse leto. Pesek za gradnjo so pridobili iz peskokopa v Sevčniku.
Danes bi med kletjo in bivalnimi prostori zgradili armiranobetonsko ploščo, takrat pa so uporabili masivne hrastove nosilce dimenzij 30×50 cm. Zgornji del hiše je lesen, zgrajen iz smrekovih in jelkovih brun, ki so spajane na preklop in utrjene s klini. Zaradi starosti in vremenskih vplivov je zunanja površina lesa močno spremenjena, zato ni mogoče ugotoviti, ali so bila bruna žagana ali tesana.
Streha je bila sprva krita z rženo slamo, kar je bila tradicionalna in kakovostna izbira, a njena življenjska doba ni presegla 30 let. Kasneje so jo zamenjali z opečno kritino. Hiša je skozi čas doživela tudi druge spremembe, predvsem zaradi tehnološkega napredka, kot so uvedba elektrike, vodovoda in izboljšanih cestnih povezav.
Zunanjost je kljub določenim prenovam ohranila svoj prvotni značaj. Okna so bila sicer zamenjana, a so ohranila prvotne dimenzije, le da nimajo več značilnega jeklenega križa (gartl – gitre). Notranjost pa se je bistveno spremenila – nekdanja črna kuhinja je preurejena v moderno različico, ohranjena pa je krušna peč, ki še vedno lahko speče pet hlebov kruha.
Brunarica izstopa po svoji starosti, ohranjenosti, poseljenosti in avtentičnosti. Posebnost domačije je tudi dostop do pitne vode. Medtem ko so živali napajali v bližnjem potoku, je za prebivalce še danes na voljo star, a povsem funkcionalen vodnjak. V sušnih poletjih je pogosto presahnil, zato so vodo dovažali iz studenca, oddaljenega dva kilometra.
Ta hiša ni le arhitekturni biser, temveč tudi pomemben del lokalne zgodovine, ki odraža način življenja preteklih generacij.
tekst in slike: Mira Laubenstein
KOREN - ANDREJCI
V Silovi 30, kjer se stikata preteklost in sedanjost, stoji obnovljena domačija družine Koren – Andrejčeva domačija. Njene korenine segajo vsaj do leta 1674, ko je bil vpisan v krstno knjigo župnije Šentilj pri Velenju sin Jakoba Andreic. Zgodovina te domačije je tesno prepletena z ljudmi, ki so tukaj živeli, delali in skozi stoletja soustvarjali življenje na tem koščku slovenske zemlje.
Leta 1893 se je Johan Koren (Jakopič) priženil k Pusovnikovim, ki so takrat živeli na tej domačiji.
Današnjo podobo hiše je zaznamovalo leto 1849, ko je bila sezidana iz trpežnega balzatnega tufa in apnenca. Nad vhodnimi vrati še danes priča vklesana letnica blagoslova, ob njej pa inicialki tedanjega lastnika in hišna številka. Kljub številnim prenovam je domačija ohranila svoj značaj. Včasih je imela slamnato streho in črno kuhinjo, kjer je ogenj prasketal v odprtem ognjišču. Klet, s svojo ilovnato podlago, pa še vedno nosi duh preteklosti – nekoč je služila za shranjevanje krompirja, jabolk in sodov polnih domačega jabolčnika. V zimskih večerih je pod stropom visel hlebec rženega kruha, v kotu pa se je sušila domača šunka.
Življenje na kmetiji je bilo preprosto, a prežeto s pridnostjo in iznajdljivostjo. Vodnjak na dvorišču je dolga leta služil kot edini vir vode za kuho in napajanje živine. Kasneje, z izgradnjo termoelektrarne v Velenju, je elektrika prinesla tudi vodo naravnost v kuhinjo in kopalnico, kar je kmetiji olajšalo vsakdan.
Poleg živinoreje so na poljih Andrejčevih uspevale sončnice in buče. Posebej dragoceno je bilo bučno olje, ki so ga pridelovali na domačiji. Olje so stiskali s posebnim jeklenim valjem, polnim drobnih luknjic – postopek, ki je bil prava redkost v vasi. Mnogi sosedje so zato prav k njim prinašali semena, da so si lahko pripravili domače olje. Otroci so imeli posebno veselje s stiskanjem – po koncu postopka so glodali preostale pogače, podobno kot danes žvečilni gumi.
Leta 1932 je domačijo zaznamoval požar, ki je uničil hlev. A v vsaki nesreči se skriva tudi priložnost – ravno ob tem dogodku se je porodila ideja o ustanovitvi krajevnega prostovoljnega gasilskega društva Šentilj. Sosedje, ki so tistega dne priskočili na pomoč, so stopili skupaj in ustanovili društvo, ki še danes bdi nad varnostjo vasi.
Andrejčeva domačija ni le skupek kamnov in lesenih tramov, temveč živa priča časov, ki so minili, in ljudi, ki so tukaj pustili svoj pečat. Vsak vogal nosi zgodbo – o delu, požrtvovalnosti, iznajdljivosti in povezanosti z naravo in skupnostjo.
MIKLAUZIN - SOLAK
V sedanjem zaselku Silova je precejšnje število starih domačij. Ta se nahaja na hišni številki 4. Zaradi sonaravne gradnje je v pretežni meri uporabljen kamen. Slamnate kritine, čeravno najboljše so izginile že pred desetletji. V to skupino spada tudi domačija sedanjega gospodarja Mihe Miklauzina. Po podatkih iz listin kažejo na leto 1750.
Ker pa kmetija brez hiše težko shaja, smatram, da letnica ustreza realnemu stanju. Priimek in vzdevek se je zaradi različnih zgodovinskih razlogov spreminjal iz enega pravopisa v drugega. Kljub temu pa je skozi različna zgodovinska obdobja obdržal svoj osnovni pojem. (Solak)
O hiši in njeni osnovi lahko rečemo, da je starejša od 300 let. Na žalost, pa so nujna vzdrževalna dela zahtevala prenovo črne kuhinje, v moderno opremljeno kuhinjo.
V zgradbi je bila tudi sušilnica hmelja, ki je imela kurišče na levi strani gledano v smeri sedanjega vhoda. Kot posebnost lahko navedemo nivo kurišča, ki se je nahajalo znatno pod nivojem sedanjih tal. Vreče s hmeljem so se hranile do prodaje na podstrešju.
V brisanje nepremične kulturne dediščine lahko štejemo zamenjavo oken, zamenjavo kritine, vhodnih vrat ter ostalih nujnih vzdrževalnih del.
Leta 1946 so napeljali elektriko.
Sedanji lastnik, kot ljubitelj premične kulturne dediščine, kar je razvidno iz priloženih fotografij, prikazuje staro hmeljsko škropilnico ter vprežne sani.
Obnovljena kapelica , v neposredni bližini je postavljena v zahvalo višjim silam zaradi srečne vrnitve domačih iz prve svetovne vojne.
Za veliko ljudi pri hiši je bilo treba speči veliko potico in takrat je prav prišel na veliki pekač. v košari so pa nesli za veliko noč pa k blagoslovu.
JELEN - KLEMEJAK
Na Silovi 20 je domačija Klemejak, ki so jo zgradili leta 1730. Zaradi dotrajanosti stare, so leta 1986 zgradili novo hišo. Na domačiji so se od vsega začetka ukvarjali s kmetijstvom. Anzek , oče današnjega gospodarja Ivana, je skupaj z Mežnarjevim Francem opravljal tesarska dela v kraju in okolici.
Tekst: M. Laubenstein
Slika: Jelen Ivan
VIDMAJER - MEŽNER
Družina Vidmajer – Mežnar si je leta 1864 v Silovi 33 zgradila hišo in jo tudi večkrat obnovila. Leta 1976 so preselili v novo, ki so jo zgradili poleg stare. Družina Vidmajer si je pridobila ime Mežnar, ker so vse tri generacije redno hodile zvonit v Cerkev.
Mežnarjevi so bili vseskozi zelo delovni. Vse tri generacije so se ukvarjale z lanom, ki so ga sami sejali in iz njega izdelovali vrvi in mreže za listje. V družini so bili tudi tesarji in krovci, ki so med drugim popravljali slamnate strehe.
Tekst: M. Laubenstein
Slika: M. LAUBENSTEIN
JANEŽIČ - ŠTOBER
Domačija Janežič je v Silovi 21.
Domačija Štober je naseljena bila že davnega leta 1671, kar je razvidno iz krstne knjige.
Janežiči so že tretja generacija, ki živijo na tej domačiji in leta 1964 so si zgradili novo hišo na starih temeljih.
Tekst in slike: M. Laubenstein