Kljub starosti je dom nenavadno praktično zasnovan. Hiša je nekoč imela črno kuhinjo, ter veliko klet v hiši. V kleti so tla ilovnata in nekaj nižja od ostalih prostorov. Ob številnih prenovitvah je domačija zgubila slamnato streho. Klet pa je obdržala svojo primarno podobo.

Higienske razmere so bile približno enake na vseh naših kmetijah. Z ozirom na razmere so se ljudje umivali v kuhinji, kjer je bilo toplo. Kot je bila navada, pa je bilo stranišče izven hiše.

V kleti  se je skladiščil krompir, jabolka ter sodi s pijačo. Pod stropom se je hranil ržen ali pšenični kruh. Tudi kakšna šunka ni manjkala.

Ker je kmetija vedno bila samooskrbna, so na dvorišču skopali vodnjak iz katerega so uporabljali vodo za kuho in živali.

Po zgraditvi termo elektrarne v Velenju je tudi v Šentilj prišla elektrika, z njo vred pa povsem razumljivo tudi voda v kuhinjo in kopalnico.

 Poleg živinoreje, drobnice in kokoši so pridelovali sončnice in buče. Sončnična semena so običajno luščili strojno, bučna semena pa so v dolgih zimskih večerih luščili ročno. Z novimi semeni – golicami je ta postopek odpadel. Domačija je imela pripravo za stiskanje olja. Ker takrat še ni bilo hidravlike so zmleta in pravilno segreta semena  stiskali v klasični stiskalnici za prešanje sadja. Orodje za stiskanje je bilo narejeno iz jeklenega valja, ki je imel veliko število luknjic. V model so izmenično polnili z maso in ločilnimi ploščami. Po končanem stiskanju so tako nastale pogače. To specialiteto so  otroci glodali, kot danes  žvečilni gumi, tudi živini so dajali kot priboljšek, vendar zdrobljeno. Te priprave in preše niso imeli na vsaki kmetiji, zaradi tega so si pri  Andrejcih stiskali olje tudi ostali vaščani.

Pomembno leto je bilo 1932, tudi za kraj, ko je požar uničil hlev. Pri gašenju in reševanju so pomagali sovaščani. Po zaključku gašenja so se na pobudo takratnega lastnika dogovorili za ustanovitev krajevnega prostovoljnega gasilskega društva Šentilj.