Šola

Zgodovina osnovnega šolstva se v Šaleški dolini lahko začne že s časom 16. stoletja in s prizadevanji protestantov, ki v Velenju, skladno s svojim prizadevanjem približati pismenost in mičnost branja Sveta pisma čim širši množici ljudi, ustanovijo osnovno šolo. V njej so poučevali v slovenskem jeziku, vendar je delovala le kratek čas, ko jo je intenzivno protireformacijsko delovanje zaprlo.

Nov začetek osnovnega šolstva je tako vezan na konec 18. stoletja in na prizadevanja reformnih vladarjev Marije Terezije in Jožef II., ki sta med ostalimi temeljito reformirali sistem poučevanja in ga naredila obveznega za vse otroke. Sprejet je bil »Šolski zakon«, ki je predvideval treh tipov šole: trivialke, normalne in glavne šole. V pretežno povsem vaškem okolju Šaleške doline so v poštev pri ustanavljanju prišle le prve, trivialke, ki so predstavljale najbolj osnovno obliko šole, v kateri je bil nivo usposobljenosti učiteljev tudi najmanjši, uspeh pri poučevanju je bil temu primerno skromen, pa vendar so te trivialne šole pomenile tisto bazo, iz katere se vendarle nato razvijejo celovite osnovne šole, v katerih poučujejo usposobljeni učitelji. Prva osnovna šola je bila ustanovljena seveda v takrat največjem in najpomembnejšem kraju doline, Šoštanju. Toda tudi ustanovitev osnovne šole v Šentilju ni veliko zaostajala. Že leta 1819 so v kraju ustanovili na pobudo takratnega lastnika gradu Švarcenštajn Sebastijana Križana, deda dveh znanih šoštanjskih rojakov Mihaela in Josipa Vošnjaka osnovno šolo, za katero je Križan odstopil enega od prostorov na gradu, v katerem so uredili učilnico. Na gradu je šola delovala tri leta, do leta 1822.

Leta 1822 pa se je šola preselila iz gradu v poslopje, v katerem je nato ostala vse do konca obstoja podonavske monarhije. Stavba, ki je bila last ljubljanskega nadškofa, je prvotno služila kot služila kot skladišče in je bila majhna: v pritličju je bilo stanovanje za mežnarja, v podpritličju pa je ljubljanski škof obdržal svoje kleti. To dvojno lastništvo je bilo večkrat razlog spora med cerkvijo in posvetno oblastjo. Vendar je škof po drugi strani nosil tretjino stroškov za vzdrževanje stavbe, ostali dve tretjini pa je pokrila občina. Ker je bil prostor tako majhen, je občina sklenila dograditi prizidek na južni strani. Na ta način so šolo povečali za eno sobo in majhen delovni kabinet. Tam, kjer je bil najprej razred, pa so uredili stanovanje za učitelja. Tudi ta prizidek pa kmalu ni mogel zadovoljiti prostorskih potreb in so leta 1878 pregradili in adaptirali učilnico tako, da je bila šola sposobna sprejeti večje število učencev.

Na začetku je bilo število šoloobveznih učencev še relativno majhno. Prvi podatek iz leta 1833 govori o 67 učencih, ki obiskujejo šolo, vendar je obisk strmo naraščal. Leta 1880 je tako šolo obiskovalo kar 147 učencev. Na šoli se je izmenjevalo večje število učiteljev. Med 1822 in 1888. letom jih je bilo kar 13, pri tem, da je učitelj Anton Koprivšek svoj prvi mandat iz let 1833 – 1867 nato še enkrat ponovil, ko je vskočil še za eno leto leta 1873.

Kot smo že opozorili, je pomembna prelomnica v zgodovini osnovne šole v Šentilju, ko so šolo razširili in adaptirali. Po tej adaptaciji je bila v stavbi ena šolska soba, kuhinja in dve sobi za učitelja, v podpritličju pa so bile še drvarnica, klet za učitelja in klet za šentiljskega župnika. Le nekaj let pred tem velikim posegom, leta 1869, pa pride v zgodovini osnovnega šolstva do prelomnega preloma. Leta 1869 sprejmejo t.i. šolsko ustavo. z njo so uzakonili obvezno osnovno šolanje; šolstvo pa je  prešlo iz cerkvenih v laične roke. V Šentilju ta sprememba ni prinesla veliko novega. Šola je namreč še naprej ostala enorazrednica. Toda naraščanje število otrok je vedno glasneje zahtevalo spremembe. Okrajni šolski svet Šoštanj je kot odgovorni organ za urejanje šolstva na območju Šaleške doline zahteval od krajevnega šolskega sveta v Šentilju, da poskrbi za ustanovitev še enega razreda. Zahtevali so, da se pristopi k izgradnji prizidka obstoječi stavbi sli pa k gradnji nove stavbe za potrebe šole. Krajevni šolski svet je to zahtevo zavrnil kot nepotrebno in predrago naložbo. Okrajni šolski svet je nato večkrat ponovil svoje zahteve. Ta pritisk nato vendarle obrodi sadove. Leta 1899 začnejo delati načrte za razširitev stavbe in naslednje leto, 16. maja 1900, začnejo z razdiranjem starega šolskega poslopja. Delo pa se je zavleklo in ni bilo dokončano do začetka novega šolskega let. Zato je okrajni šolski svet od krajevnega sveta zahteval, da najame sobo, v kateri bodo lahko vendarle začeli pouk in je zagrozil z relativno visoko denarno kaznijo, ki bi jo morali plačati, če tega ne storijo. Šola je do novembra 1900 nato gostovala nad svinjakom I. Krajnca. 5. novembra 1900 pa so slovesno blagoslovili nove šolske prostore. S tem so bili dani pogoji, da je šola lahko prerasla v dvorazrednico, kar se je nato 24. januarja 1901 tudi zgodilo. 

Iz spričevala Frančiške Jezernik je razvidno, da je šolsko leto 1938/39 bila tri razredna šola. V naslednjem šolskem letu 1939/40 je pa že bila štiri razredna šola.

Najpomembnejši osebnosti, ki sta zaslužni za to še kako potrebno razširitev šole, sta bila učitelja Tomaž Kunstič in Alojz Trobej (1875 – 1888). V šentiljsko zgodovino sta se zapisala kot nadpovprečno delovna in skrbna učitelja in organizatorja ter pedagoga. Tomaž Kunstič je začel tudi s posebnimi predavanji, ki jih je organiziral za odrasle in v katerih je poučeval Šentiljčane o »umnem kmetovanju« in še prav posebej o sadjarstvu. To delo je nato z veliko prizadevnostjo nadaljeval Alojz Trobej in gotovo je njuno delo pripomoglo k slovesu Šentilja kot kraja nadpovprečno uspešnih in kvalitetnih sadjarjev in čebelarjev.

Osnovno šolstvo v Šentilju je tako v tem prvem obdobju uspešno naredilo vse tiste nujno potrebne korake in zasadilo trdne temelje poučevanju otrok. V času med obema vojnama v Šentilju na področju osnovnega šolstva niso bili več storjeni tako veliki premiki kot ravno v tem najstarejšem času.

V letih 1950 in 1960 je nastala štirirazredna šola.

Ko so leta 1969 udarniško zgradili novo podružnično šolo, je stara šola izgubila svojo vlogo.

Leta 2002 pa so staro šolo poimenovali v Tilnov dom.