CERKEV IN ORGLE V ŠENTILJU
Župnijska cerkev sv. Egidija
Zunanjost – Cerkev leži v središču šentiljske doline na nadmorski višini 363 m. Po svoji zasnovi je orientirana od vzhoda proti zahodu, tako da so verniki po starih cerkvenih pravilih obrnjeni proti vzhodu. Cerkev je dolga 24 m, široka 8 m, v prezbiteriju visoka 7 m, v ladji pa 7,5 m. Zidana je v baročnem slogu v obliki križa.
Zvonik, pod katerim je glavni vhod v cerkev, je na zahodni strani cerkve in je visok 12 m, ima kvadratni temelj (5 m), tri vrste lin in je verjetno star preko 700 let. Število zvonov se je v stoletjih spreminjalo. V obeh svetovnih vojnah je oblast zasegla največja zvonova, obakrat so pustili samo najmanjšega. Po vojni je bil v zvoniku en sam zvon, ki pa sta se mu v letih 1980 in 1992 pridružila večja.
Cerkev, posvečena sv. Egidiju, se prvič omenja leta 1261, ko je kot podružnica Škal prišla pod patronat Gornjega Grada. Sama stavba se konkretno prvič omenja leta 1356, vikariat pa leta 1426, vendar je nastal že pred tem letom. Od leta 1642 do 1649 je bil vikariat združen z vikariatom. Št. Janž na Peči. Leta 1787 se je izločila Gornja Ponikva, še istega leta pa je škalska dekanija pripadla lavantinski škofiji (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 555).
Ob prvi omembi stavbe leta 1356 je bila cerkev še brez stranskih kapel. Gotska stavba je imela raven strop. Med leti 1642 in 1645 je dobila nov veliki in dva stranska oltarja. Ob vizitaciji leta 1674 pa je bil prezbiterij že obokan, ladja pa je imela lesen strop. Nato so na začetku 18. stoletja prizidali obe kapeli, obokali ladjo, preoblikovali prezbiterij, dvignili celotno stavbo in posledično povišali tudi zvonik. Še v istem stoletju so predelali zakristijo in uredili oratorij (Curk, 1967, str. 26).
Leta 1884 je bilo zabeleženih pet oltarjev. Veliki oltar, posvečen sv. Egidiju, in stranska so nastali med letoma 1742 in 1745. Na baročnem nastavku glavnega oltarja so kipi sv. Egidija, apostolov sv. Petra in Pavla ter škofa sv. Blaža in nekega popotnika (sv. Popotnik). Stranska oltarja sta delo Ferdinanda Galla. Desni je posvečen Srcu Marijinemu in levi Srcu Jezusovemu. Na desnem oltarju najdemo kipa sv. Lucije in sv. Apolonije ter v atiki sliki Marije z Jezusom, na levem pa kipa sv. Boštjana in sv. Roka ter na vrhu izredno kvalitetno sliko sv. Štefana, ki je po vsej verjetnosti delo Janeza Andreja Straussa. Na obeh oltarjih pa so tudi dragocene rokokojske kanonske tablice (Poles, 1998, str. 615-619).
V levi kapeli se nahaja bogat oltar sv. Treh kraljev, ki je delo slovenjgraškega kiparja Jožefa Stanerja, v desni kapeli pa oltar Žalostne Matere Božje. Kvalitetni deli sta tudi prižnica iz časa poznega baroka in križev pot iz prve polovice19. stoletja. Leta 1899 je cerkev poslikal slikar Anton Brollo. Cerkev in pokopališče je nekoč obdajalo obzidje, vendar so obzidje podrli, pokopališče pa leta 1846 prestavili južno od cerkve (Curk, 1967, str. 24-26).
Glavni oltar in prezbiterij – Baročni glavni oltar ima kakih 200 let star lesen nastavek, v katerem se, nad visokim belim enodelnim tabernakljem z dvema angeloma ob strani in prestolom za izpostavitev Najsvetejšega na vrhu, v sredi med štirimi stebri nahaja votlina, v kateri je lesen kip sv. Tilna, ki je bil obnovljen leta 1996. Današnje ozadje je novo, skalnato, delo Jožeta Napotnika. K sv. Tilnu se obračata sv. Peter (s ključema) in sv. Pavel na (s knjigo in mečem). Sosedna kipa sta sv. Blaž s škofovsko palico in svečama v rokah in sv. Jošt s popotno palico in knjigo v rokah. V atiki oltarja je razgibana skupina Marijinega kronanja, ki jo zaključujeta na levi strani nadangel Mihael, ki tehta duše, in na desni strani nadangel Rafael z ribo v rokah. V osrednjem prizoru izstopa Marija, ob njej pa vstali Kristus s križem in Bog Oče s kroglo sveta, ki Mariji polagata krono na glavo. Pod zaključkom atike se dviga še golob kot podoba Sv. Duha. Pozlačene plastike in marmornati nastavek so baročno delo iz sredine 18. stoletja. Pri obnovi leta 1989 je bilo v zidu za oltarjem odkrito gotsko okno z delilnim stebričjem in krogovičjem.
Kapela Sv. treh kraljev – v levi kapeli oltar Sv. treh kraljev zapolnjuje vso steno. Vrh tabernaklja se nahaja skupina devetih lesenih kipov, ki poleg sv. Družine predstavljajo troje modrih in troje njihovih spremljevalcev, nad vsemi pa plava velika zvezda z dvema angeloma. Ob robu niše stojita kipa sv. Izidorja z voli in angelom sejalcem in sv. Frančišek Ksaverij. Na vrhu nastavka kraljuje Bog Oče, obdan z devetimi kipi angelov. Oltar je delo slovenjegraškega rezbarja Jožefa Stanerja. V oltarju se pod menzo nahaja vdolbina, v njej počiva sv. Aleš, zavetnik romarjev in beračev.
Ladja – v njej sta poznobaročna stranska oltarja: levo oltar Srca Marijinega, desno pa Srca Jezusovega, delo celjskega kiparja Ferdinanda Galla. Nova lesena oltarna miza med obema oltarjema je delo arhitekta Lodranta. V atiki oltarja Srca Jezusovega je slika sv. Štefana. Kiparski deli sv. Boštjana in sv. Roka dopolnjujeta oltar Srca Jezusovega. S puščicami prebodeni sv. Boštjan je privezan na deblo, sv. Rok pa je upodobljen z romarsko palico in bučo. Z roko kaže na kužno znamenje na stegnu, ob njegovi nogi pa je pes s kosom kruha v gobcu. Oltarni predel zaokrožujejo kanonske tablice, ki so redkokje tako bogate in dobro ohranjene. Na severni steni ladje se nahaja dekorativna prižnica iz poznega baroka z liki vseh evangelistov: sv. Marko z levom, sv. Janez z orlom, sv. Luka z volom in sv. Matej z angelom. Nasproti prižnice stoji na drugi steni ladje na konzoli v okviru kip Brezmadežne s krono na glavi.
Kapela Žalostne Matere Božje – v desni kapeli se nahaja oltar Žalostne Matere Božje, ki se omenja leta 1705. V osrednji niši je kip Pieta – Marija s sedmerimi meči, ki se zabadajo v njeno srce, v naročju pa drži mrtvega Jezusa. V spodnjem delu nastavka se nahajata kipa sv. Frančiška Asiškega in sv. Terezije. Pod to kapelo se nahaja grobnica ali vsaj grobovi več nekdanjih lastnikov gradov Schwarzenstein (Gradič) in Helfenberg (Soteški grad v župniji Gornja Ponikva. V isti kapeli je krstilnik, ki ga na vrhu krasi majhen kip Krsta v Jordanu.
Križev pot v sedanji podobi je nastal leta 1863 kot zahvala za dobro letino. Stari križev pot so dali v prenovo Rozaliji Pasnoch v Slovenj Gradcu, ki se je izobraževala v Benetkah. Tablam je dodala pozlačene okvire z zelo lepimi okraski. Napisi so bili sprva latinski, kasneje so jih prevedli v slovenščino, v času druge svetovne vojne pa so jih morali začasno umakniti.
Pevski kor – orgle so delo mojstra Franca Naraksa iz leta 1879. Pred birmo leta 1952 jih je nekdo polil s solno kislino Po tem času so morali orgle še večkrat prenoviti in na novo uglasiti.
Poslikava – cerkveno notranjost je leta 1899 poslikal Anton Brollo iz mlajše generacije furlanskih slikarjev. Uokvirjen motiv na temenu stropa v prezbiteriju predstavlja čaščenje Najsvetejšega. Monštranca stoji na oblakih in nanjo sije močna svetloba z neba. Pod njo so nameščeni trije angeli. Na eni strani je angel z grozdom, na drugi strani pa s klasjem. Osrednji del ladje zavzema medaljon, na katerem sta sv. Ciril in Metod, ki ju obliva nebesni sij. Na njuni levi strani je sv. Ana, ki z dvignjeno desnico poučuje Marijo, na desni pa sv. Jožef, ki poučuje Jezusa. V sredi ladje nad prehodom v kapelo Žalostne Matere Božje je naslikan trpeči Jezus na Oljski gori, nad njim pa škof sv. Martin. Na vhodu v kapelo Sv. treh kraljev je naslikano Jezusovo rojstvo. Zadnji del ladje krasi freska sv. Cecilije. Ta sedi in igra na orgle, nad njo pa lebdijo angeli. Desno je sv. Urban s škofovsko palico in knjigo, na kateri je grozd. Dalje je sv. Notburga, zaščitnica kmetov, s srpom v rokah.
Povzeto po Zborniku župnije Šentilj pri Velenju 1261 – 2011
avtor slik: Jakob Grošl
ORGLE
Orgle kot instrument so nastale v pradavnini. Pogled na to je ovekovečil pisatelj Janez Jalen v svoji trilogiji »Bobri«, vendar je največ truda posvetil bobnu in brenkalu, ki ga tu imenuje moja »brenka«.
Piščal je tu omenjena samo posredno. Tudi sveto pismo omenja piščal, vendar tokrat ne kot glasbeni instrument, torej ne kot orodje, temveč kot orožje. Uporabili so jih za rušenje jerihonskega obzidja. Sveto pismo uporabo zvočnega orožja podrobno opisuje. Material za izdelavo orgel je les ali kositer. Dolžina piščali je direktno odvisna od tona, ki ga želimo doseči. Pri visokem tonu je piščal dolga nekaj centimetrov. Za nizek ton je dolžina piščali 19 metrov povsem običajna. Zvočni obseg orgel je torej odvisen od prostorske zmogljivosti. Toliko za uvod.
Naraksove orgle
V cerkvi sv. Egidija Št.Ilju je 1879 orgle postavil Franc Naraks iz Žalca (orgle v cerkvah Lavantinske škofije, 1911, str. 17).
Kot vse orgle je bilo tudi šentiljske potrebno obnavljati. Tako najdemo v kroniki zapisano, da so bile orgle po drugi svetovni vojni dvakrat popravljene. To nam potrdi tudi zapis sapnici. Prvič so bile popravljene 1945, popravljal pa jih je orglar iz Celja. Žal se njegovo ime v sapnici ne vidi več razločno, lahko pa bi šlo za Ropasa. Drugič so bile popravljene leta 1958. Popravilo in ponovno uglasitev je opravil Rebolj Vinko, orglar iz Maribora. Popravilo leta 1958 je moralo biti opravljeno zaradi človeške zlobe, saj je orgle nekdo polil s solno kislino in tako leta 1958 onemogočil igranje na birmi (kronika župnije Šentilj pri Velenju, b.1.).
Naraksove orgle v cerkvi sv. Egidija so eno manuelne s pedalom. Stojijo na sredini pevskega zbora. Igralnik je vgrajen v instrument na desni strani orgelske omare. Nad klaviaturo se nahaja 14 manubrijev. Tako manual kot pedal sta podaljšana. Obseg manuala je C – fˮ,
pedala pa C-e. pri treh manubrijih se ne vidi, za katere registre gre, zato nisem mogla zapisati popolne dispozicije.
Dispozicija orgel:
Manual
01 Principal 8״
02 Flavta 8״
03 Salacional 8״
04 Viola 8״
05 Flavta 4״
06 Oktava 4״
07 Viola 4״
08 Mikstura
Pedal
09 Subbas 16״
10 Oktavbas 8״
11 Koralbas 4״
Orgelska omara ni posebej okrašena. Prospekt je tridelen z devetimi piščalmi v srednjem delu in s po sedmimi piščalmi v stranskih delih. Točno nad orglami, na stropu je slika sv. Cecilije, zavetnice pevcev. Slika v medaljonu prikazuje sv. Cecilijo, ki sedi in igra orgle, nad njo pa lebdijo angeli.
Orgle imajo dokaj velike izrazne možnosti, a je izbor njihove literature nekoliko omejen zaradi pedala. Še vedno pa se najde literature primerne za orgle v Št. Ilju.
VIR: diplomska naloga Anja Jezernik