Domačija Sotler leži na desnem bregu potoka Ložnica v istoimenskem zaselku. Osnovna dejavnost na domačiji je kmetijstvo, torej lahko rečemo da je tudi kmetija ali pa tudi kmečka domačija. V nekaterih zgodovinskih virih je domačija omenjena tudi kot Satler pa tudi kot Zotler. Izvor imena ni poznan, saj v starih zapisih o premoženjskem stanju tako imenovanih domačih imen niso vpisovali. Po podatkih ki jih je v knjigo »Šentilj in Šentiljčani« prispeval zgodovinar Jože Hudales pa so v velenjskem urbarju v letu 1598 v Ložnici poleg drugih navedeni  domačiji  Satler in Hriberšek.

Priimek Glinšek na tej domačiji obstoja od leta 1881, prej pa so se pisali Hriberšek. V prejšnjem rodu je bilo vzgojenih 12 otrok. Danes na naši domačiji žive tri generacije. Bi pa ob aktualnih razpravah o tako imenovanih  ledinskih imenih dodal naslednje. Ledinsko ime pomeni  staro ime za neko zemljiško enoto, po današnje parcelo, da so jih ločili med seboj. Kar je pri tem pomembno je predvsem to da so ta ledinska imena bila podana od tam živečih ljudi. Brez ljudi ne bi bilo ledinskih  imen.

Kot večina drugi kmetij  je bila tudi naša kmetija samooskrbnega tipa. To se je kazalo v pridelovanju skoraj vseh za življenje potrebnih stvari. Prodajalo se je malo, saj je bil trg z kmetijskimi proizvodi slabo razvit. Šele proti koncu dvajsetega stoletja je prišlo do specijalizacije. Danes je kmetija usmerjena v proizvodnjo mleka. Imamo pa tudi nekaj gozda. Razpored poslopij je v tako imenovani  gruči, položaj pa je odvisen od namena  posameznega poslopja in glede na reliefne možnosti.

Žal je iz preteklosti ostalo zelo malo slikovnega gradiva o objektih na domačiji. Očitno so bili ljudje tudi v preteklosti dovolj podjetni, da so sproti obnavljali objekte potrebne za življenje. Danes so vsi objekti na domačiji obnovljeni, razen kletnega dela pri gospodarskem poslopju (zidanici) ob vinogradu. Da si gledalec vsaj malo predstavlja kako je hiša izgledala  nekoč ,prilagam veren posnetek iz takratnih  let. Na podboju glavnih vratih  hiše je bila vrezana letnica 1834, zato lahko domnevamo da je bila takrat zgrajena ali temeljito obnovljena. Po velikosti in  razporedu prostorov je bila to značilna osrednje slovenska hiša. Vsebovala je vežo, v nadaljevanju črno kuhinjo,  iz veže desno »hiša« danes  bi rekli dnevna soba, v nadaljevanju pa kamra. Iz veže levo je bila še ena soba imenovali so jo »hešca« ali mala hiša.   Iz kuhinje levo je bil še manjši večnamenski prostor. V času okrog leta 1910 se je obok v črni kuhinji zrušil, na kar so prostor obnovili kot belo kuhinjo. Ko smo v devetdesetih letih želeli bivalne prostore izboljšati-posodobiti se je pokazalo da tega objekta zaradi visokih stroškov  ni smotrno obnavljati, odločili smo se za novogradnjo.  

Ivan Glinšek   8.2.2021