Današnji opis priprave pšenice in mlina za mletje pšenične moke, se nanaša na obdobje 1951- 1953, kajti poplava , katero je prineslo silovito neurje junija 1954, je mlin tako močno poškodovalo, da mlin skoraj celo leto ni bil v uporabi.  Moram povedati, da je takrat  bila v uporabi pšenica z dolgo slamo, torej je bila visoka preko enega metra. Dogodek, katerega opisujem se je zgodil spomladi 1953.

    Teden pred tem, ko bi zmanjkalo krušne moke, je gospodinja odprla kaščo za shrambo pšenice, odmerila 6 škafov pšeničnega zrnja. Vso pšenico smo najprej prečistili na vetrnik (vetnik). Ta zelo preprost stroj prečisti zrnje, ga presortira, odstrani pleve, kamenje ter ostale nečistoče. Pšenico slabše kakovosti so potem pozobale kokoši.

    To pšenico smo večkrat oprali, ko je bila čista smo jo razgrnili na posebnih stojalih, tako, da se je lahko na soncu temeljito posušila. To je trajalo nekaj dni. Ko je bila pšenica suha smo jo nasuli v vreče, mehove, ki so bili narejeni iz belo strojeni ovčjih kož.

     Do mlina je vodila gorska steza, tako, da smo tovor prenašali ročno. Meni ni bilo potrebno prenašati, sem pa nosil hrano, pijačo, netivo, vžigalice.

   Po prihodu v mlin smo pregledali naprave, bivališče, ognjišče, mlin je bil namreč opremljen za nekaj dnevno bivanje, torej mletje, imel je 2 para kamnov in štiri stope. Razdelili smo si delo. Meni je običajno pripadalo čiščenje. Starejša fanta sta pregledala mlinsko opremo, sita, kolo, kamne, dovod vode, jez, pregledala in očistila sta tudi strugo. Zgodilo se je, da je bilo potrebno popraviti tudi jez, ki je bil približno 150 m proč.  

   Po opravljenem delu smo nasuli pšenico v grod, naravnali signalni zvonec, ter primerno stisnili mlinske kamne, preusmerili vodo na mlinsko kolo s  posebno ročico.

    Od tod dalje se začenja šele prava zgodba. Odšli smo lovit postrvi, te domače rdeče pikčaste ribe, katere imajo tako okusno meso, pečene na žerjavici ali na kamnu. Lovili smo jih na koš ali na roke, pred jezom ali za njim. Znale so se čudovito skriti. Skrivale so se med koreninami in rastlinami ob robovih potoka

   To zanimivo delo je občasno prekinil zvonec. Ustavili smo kamne, s tem, da smo preusmerili vodo proč od kolesa. V grod smo vsuli še eno vrečo pšenice, to smo počeli do mraka, potem smo zakurili ogenj, si pripravili ribje specialitete, včasih s kruhom, včasih tudi na žerjavici pečenim krompirjem, potem smo določili tudi stražarja, kamni so se namreč vrteli celo noč. Mlin je mlel ter ustvarjal belo moko in otrobe.

     Sedaj pa še nekaj stavkov o kamnih in mletju. Pšenica se je pred mletjem vedno navlažila, običajno v posebni leseni posodi. Mlela se je tudi soržica, mešanica rži in pšenice – za kruh. Mletje je običajno potekalo ob višjem ali normalnem vodostaju. Kvaliteta moke je bila povezana s kvaliteto stanja kamnov. Na drugem paru kamnov, pa smo mleli rž, ajdo, koruzo. Kadar smo potrebovali kašo, smo vključili v delo tudi stope. Phali smo ajdo, ječmen, proso. Pa še to – če so bili kamni močno stisnjeni so dali črno moko, pri rahlo stisnjenih pa bolj belo moko. Kadar se je mlelo za živali je zadostovalo enkratno mletje. Kadar mletje ni potekalo po idealni poti se je morala pšenica, katera ni padla skozi sito vračati na ponovno mletje.

  Slovenija je samostojna šele zadnjih sto let, večino svojega zgodovinskega obstoja smo živeli pod habsburžani. Vsled tega je bil pri nas v uporabi dunajski colski merski sistem. Tudi velikost kamnov je bila v istem merskem sistemu. Premer kamnov je bil 20, 25, 30, 35, 40, 45 in 50 col. Za merjenje količine so se v mlinu uporabljale votle mere – škaf. Vendar takrat še ni bilo enotnih merskih sistemov zato se je dunajski merski sistem malo razlikoval od angleškega. Tudi votle mere so bile drugačne.

Zapisal: Jože Laubenstein