CERKEV

     

    V središču kraja se nahaja cerkev Sv. Ilja

    Župnija sv. Egidija leži sredi prelepe pokrajine nedaleč stran od Velenja. Kraj je dobil ime po svojemu zavetniku – sv. Ilj (oz sv. Egidij ali sv. Tilen).

     

     

    ŠOLSTVO

     

    Zgodovina osnovnega šolstva se v Šaleški dolini lahko začne že s časom 16. stoletja in s prizadevanji protestantov, ki v Velenju, skladno s svojim prizadevanjem približati pismenost in mičnost branja Sveta pisma čim širši množici ljudi, ustanovijo osnovno šolo. V njej so poučevali v slovenskem jeziku, vendar je delovala le kratek čas, ko jo je intenzivno protireformacijsko delovanje zaprlo.

    Nov začetek osnovnega šolstva je tako vezan na konec 18. stoletja in na prizadevanja reformnih vladarjev Marije Terezije in Jožef II., ki sta med ostalimi temeljito reformirali sistem poučevanja in ga naredila obveznega za vse otroke. Sprejet je bil »Šolski zakon«, ki je predvideval treh tipov šole: trivialke, normalne in glavne šole. V pretežno povsem vaškem okolju Šaleške doline so v poštev pri ustanavljanju prišle le prve, trivialke, ki so predstavljale najbolj osnovno obliko šole, v kateri je bil nivo usposobljenosti učiteljev tudi najmanjši, uspeh pri poučevanju je bil temu primerno skromen, pa vendar so te trivialne šole pomenile tisto bazo, iz katere se vendarle nato razvijejo celovite osnovne šole, v katerih poučujejo usposobljeni učitelji. Prva osnovna šola je bila ustanovljena seveda v takrat največjem in najpomembnejšem kraju doline, Šoštanju. Toda tudi ustanovitev osnovne šole v Šentilju ni veliko zaostajala. Že leta 1819 so v kraju ustanovili na pobudo takratnega lastnika gradu Švarcenštajn Sebastijana Križana, deda dveh znanih šoštanjskih rojakov Mihaela in Josipa Vošnjaka osnovno šolo, za katero je Križan odstopil enega od prostorov na gradu, v katerem so uredili učilnico. Na gradu je šola delovala tri leta, do leta 1822.

    Leta 1822 pa se je šola preselila iz gradu v poslopje, v katerem je nato ostala vse do konca obstoja podonavske monarhije. Stavba, ki je bila last ljubljanskega nadškofa, je prvotno služila kot služila kot skladišče in je bila majhna: v pritličju je bilo stanovanje za mežnarja, v podpritličju pa je ljubljanski škof obdržal svoje kleti. To dvojno lastništvo je bilo večkrat razlog spora med cerkvijo in posvetno oblastjo. Vendar je škof po drugi strani nosil tretjino stroškov za vzdrževanje stavbe, ostali dve tretjini pa je pokrila občina. Ker je bil prostor tako majhen, je občina sklenila dograditi prizidek na južni strani. Na ta način so šolo povečali za eno sobo in majhen delovni kabinet. Tam, kjer je bil najprej razred, pa so uredili stanovanje za učitelja. Tudi ta prizidek pa kmalu ni mogel zadovoljiti prostorskih potreb in so leta 1878 pregradili in adaptirali učilnico tako, da je bila šola sposobna sprejeti večje število učencev.

    Na začetku je bilo število šoloobveznih učencev še relativno majhno. Prvi podatek iz leta 1833 govori o 67 učencih, ki obiskujejo šolo, vendar je obisk strmo naraščal. Leta 1880 je tako šolo obiskovalo kar 147 učencev. Na šoli se je izmenjevalo večje število učiteljev. Med 1822 in 1888. letom jih je bilo kar 13, pri tem, da je učitelj Anton Koprivšek svoj prvi mandat iz let 1833 – 1867 nato še enkrat ponovil, ko je vskočil še za eno leto leta 1873.

    Kot smo že opozorili, je pomembna prelomnica v zgodovini osnovne šole v Šentilju, ko so šolo razširili in adaptirali. Po tej adaptaciji je bila v stavbi ena šolska soba, kuhinja in dve sobi za učitelja, v podpritličju pa so bile še drvarnica, klet za učitelja in klet za šentiljskega župnika. Le nekaj let pred tem velikim posegom, leta 1869, pa pride v zgodovini osnovnega šolstva do prelomnega preloma. Leta 1869 sprejmejo t.i. šolsko ustavo. z njo so uzakonili obvezno osnovno šolanje; šolstvo pa je  prešlo iz cerkvenih v laične roke. V Šentilju ta sprememba ni prinesla veliko novega. Šola je namreč še naprej ostala enorazrednica. Toda naraščanje število otrok je vedno glasneje zahtevalo spremembe. Okrajni šolski svet Šoštanj je kot odgovorni organ za urejanje šolstva na območju Šaleške doline zahteval od krajevnega šolskega sveta v Šentilju, da poskrbi za ustanovitev še enega razreda. Zahtevali so, da se pristopi k izgradnji prizidka obstoječi stavbi sli pa k gradnji nove stavbe za potrebe šole. Krajevni šolski svet je to zahtevo zavrnil kot nepotrebno in predrago naložbo. Okrajni šolski svet je nato večkrat ponovil svoje zahteve. Ta pritisk nato vendarle obrodi sadove. Leta 1899 začnejo delati načrte za razširitev stavbe in naslednje leto, 16. maja 1900, začnejo z razdiranjem starega šolskega poslopja. Delo pa se je zavleklo in ni bilo dokončano do začetka novega šolskega let. Zato je okrajni šolski svet od krajevnega sveta zahteval, da najame sobo, v kateri bodo lahko vendarle začeli pouk in je zagrozil z relativno visoko denarno kaznijo, ki bi jo morali plačati, če tega ne storijo. Šola je do novembra 1900 nato gostovala nad svinjakom I. Krajnca. 5. novembra 1900 pa so slovesno blagoslovili nove šolske prostore. S tem so bili dani pogoji, da je šola lahko prerasla v dvorazrednico, kar se je nato 24. januarja 1901 tudi zgodilo.

    Najpomembnejši osebnosti, ki sta zaslužni za to še kako potrebno razširitev šole, sta bila učitelja Tomaž Kunstič in Alojz Trobej (1875 – 1888). V šentiljsko zgodovino sta se zapisala kot nadpovprečno delovna in skrbna učitelja in organizatorja ter pedagoga. Tomaž Kunstič je začel tudi s posebnimi predavanji, ki jih je organiziral za odrasle in v katerih je poučeval Šentiljčane o »umnem kmetovanju« in še prav posebej o sadjarstvu. To delo je nato z veliko prizadevnostjo nadaljeval Alojz Trobej in gotovo je njuno delo pripomoglo k slovesu Šentilja kot kraja nadpovprečno uspešnih in kvalitetnih sadjarjev in čebelarjev.

    Osnovno šolstvo v Šentilju je tako v tem prvem obdobju uspešno naredilo vse tiste nujno potrebne korake in zasadilo trdne temelje poučevanju otrok. V času med obema vojnama v Šentilju na področju osnovnega šolstva niso bili več storjeni tako veliki premiki kot ravno v tem najstarejšem času.

    V letih 1950 in 1960 je nastala štirirazredna šola.

    Ko so leta 1969 udarniško zgradili novo podružnično šolo, je stara šola izgubila svojo vlogo.

    Leta 2002 pa so staro šolo poimenovali v Tilnov dom.

     

    Krajevna skupnost Šentilj  je obdana in zaščitena s hribi.

    KOŽELJ

           

     

    Vzpetina Koželj leži na jugovzhodnem delu Šaleške doline in je mestu Velenje najbližji hrib ter priljubljena velenjska rekreacijska točka. Vsakodnevno, v vseh letnih časih, ga obišče veliko domačinov.

    Hrib je podolgovate oblike s tremi vrhovi: Veliki Koželj (580 m), Koželj (590 m) in Mali Koželj (501 m).

    V bližini najvišje točke hriba, na višini 580 m, so postavljene mize in klopi ter omarica z vpisno knjigo.

    Obstajajo 3 označene poti, ki vodijo po Kožlju: Družinska pot, Glasbena pot, ki je posvečena glasbenemu pedagogu in skladatelju Franu Korunu Koželjskemu ter Planinska pot po Kožlju, ki je del Šaleške planinske poti.

    Vsak, ki doseže vrh, je nagrajen s čudovitim razgledom na veličasten Velenjski grad, na Velenjsko kotlino ter na hribovja, ki jo obdajajo na severu in zahodu. Ob jasnem vremenu seže pogled do Pohorja, Uršlje gore, Pece in Smrekovca.

    GORA

    Šentilj se nahaja v parih kotlinah, ki jih obkrožajo hribi. Najbolj obiskani so Sevčnik, Koželj in Gora. Na Gori je zgrajena kočica, ki so jo poimenovali Špica. Sam hrib Gora je na meji med tremi krajevnimi skupnostmi. Te so Šentilj, Vinska gora in Ponikva. Na šentiljski strani se pod gozdnatim delom nahaja del zaselka Laze in Podkraj, ki administrativno spada pod Ponikvo, čeprav je geografsko bolj del naše kotline. Na nasprotni strani so Studence, ki so del Ponikve. Majhen pas pa pripada tudi Šentjanžu, kot se je včasih reklo Vinski gori.

    Gora je na vrhu poraščena z gozdom, ki pokriva kraško osnovo. Po gozdu so speljane do vrha mnoge poti, nekatere med njimi so tudi precej strme. Vse pa so slikovite in lepe. Jeseni je tu obilje kostanja, med letom pa gob.

    Na pobočju Gore se nahaja graščina Schwarcenstein ali Gradič. Sam grad ima dolgo in bogato zgodovino. Med drugim so v času protestantizma tu tiskali Biblijo. Dolgo je kazalo, da bo podlegel zobu časa, zdaj pa ga lastnik obnavlja in uspelo mu je obnoviti nekaj delov, ki so bili že močno poškodovani

     

    VRANJA PEČ

       

    V Ložnici si oglejte kraško jamo Vranjo Peč.
    Vhod v jamo pazi 14m visok skalnati mož. V notranjosti je voda izoblikovala več kraških objektov, med katerimi je najbolj zanimiva jama v obliki črke S, dolžine okoli 60 m.

    Na meji med občinama Polzela in Velenje se pred krajem Ložnica nahaja Vranja peč. Ime je dobila pečina iz pripovedk, ki govorijo, da so tu nekdaj prebivale vrane. To je rov, ki ga je v tisočletjih izdolbla voda, ki je pritekala iz ene doline v drugo. Rov je dolg okrog 60-70m. in je rahlo zavit, kar mu daje še poseben čar. Skozi njega teče potoček po katerem se v času nizkega vodostaja varno sprehodimo Nad vhodom se vzpenja visoka pečina, ki jo tudi lahko obiščemo. Obisk je primeren za vsakogar, še posebej za otroke, ki se srečajo z lepoto kraškega sveta. Avantura je zanimiva, ker ne rabimo posebne opreme. Dovolj so telovadni copati, ročna ali naglavna svetilka in obutev za preobut, ko se vrnete. Vhod v rov je visok in širok, voda sega do kolen. Nadaljevanje po plitki vodi in kamenju vas skozi temen zavoj pripeljeta na drugo stran rova in znajdete se v šentiljski dolini v zaselku Silova. Voda je čista in če boste pazljivo čofotali, lahko srečate potočne rake, kar pomeni, da je voda povsem čista. Preizkusite lahko sposobnosti vaših otrok in v rovu ugasnete svetila in jim omogočite, da sami poiščejo izhod-najbolje, ko se vračate in otroci že poznajo pot. Doživetje za otroke in starše, ki vam popestri popoldan in je še en mozaik v spoznavanju lepot Slovenije.

     

    RUDNIK BOKSITA – VRANJA PEČ

     

           

    Rudnik boksita v Ložnici sodi med primarni del nepremične kulturne dediščine Šentilja pri Velenju. Odprt je bil že pred prvo svetovno vojno, natančneje leta 1913. Skoraj nepretrgoma je deloval do leta 1956. V tem rudniku so, pretežno z dnevnim kopom, pridobivali aluminijevo rudo, ki pa je na tem območju spojena z železom. Zaradi tega je ruda močno rdeče obarvana.*

    Po letu 1939  so Nemci naredili rov ter zgradili  progo za lažji transport z vozički.  Načrt za rov je naredila geologinja iz Avstrije.  Ruda se je potem nalagala na vozove s kravjo vprego vse do Ožilove jame, od tam naprej pa s konjsko vprego do železniške postaje Velenje. Z vlakom so rudo vozili do Kidričevega . Med vojno je bil delovodja Zajc iz Ljubljane.

    Po 2. svetovni vojni rudnik  upravljata Komunala Šoštanj in Lesna Šoštanj, delovodja pa je bil Zajc iz Ljubljane.

    V rudniku je okoli 70 rudarjev našlo svoj vir za preživetje.  V veliki meri so bili zaposleni krajani Šentilja, zaradi tega je še vedno možno slišati kakšno dobro zgodbo iz tega obdobja.

    Od samega rudnika je danes lepo ohranjen železobetonski obokan vhod. Rudniški rov je prvih nekaj deset metrov stabilen, vendar se v razdalji kakšnih 60 m od vhoda rov že ruši in poseda. Rov se nadaljuje z veliko dvorano v katero ponekod vdira dnevna svetloba. Od tam vodita naprej še dva večja rova.

    *Ker pa se aluminij – kot ruda veže s silicijem in apnencem. V glavnem so aluminijeve rude karbonatne in silikatne. Metalurgija pozna 3 vrste rud: gibsit, bemit ter diaspora.

     

    vir: krajani Šentilja

     

    SEVČNIK

     

    Če se sprehodite iz Arnač v Silovo na hrib Sevčnik, boste na poti do vrha odkrili malo jezero, ki nikoli ne presahne.
    Privoščite si počitek, piknik ter namočite noge.

     

    Grad Švarcenštajn

    Grad Švarcenštajn, zgrajen verjetno konec 13. stoletja, je bil upravno središče za območje današnjega Šentilja.

    V preteklosti so v njem tiskali in shranjevali biblijo Primoža Trubarja. Vloga gradu Švarcenštajn (Schwarzenstein), ki stoji na položnem griču nad Lazami pri Velenju, je bila najpomembnejša ravno v 16. stoletju, ko ga je imela v upravljanju družina Trebniških.

    Jurij Trebniški je bil eden osrednjih akterjev političnega življenja na Štajerskem. Pred družino Trebniških, je bil nekaj deset let v lasti Celjskih grofov, kasneje pa so bili lastniki plemiči Suaerji, Wagni, Schrottenbachi in grofje Gaisrucki.

    Leta 1849 je poslopje kupil bogat kmet Glušič.

    V tem stoletju so bili lastniki gradu rodbina Pirnat, Družba sv. Cirila in Metoda ter družina Goričar iz Šoštanja