Stare domačije


    KRAJNC - IRBAR

    Prvič je dom družine Krajnc, po domače Irbar, omenjen 1862. Dom je bil zgrajen precej višje od sedanje zgradbe, bil je tudi manjši. Kot običajno je uporaba naravnih in razgradljivih materialov tudi tu prišla do izraza. Kamen, ilovica, les, slama, apno, katerega so žgali in gasili doma, so bili vedno pri roki. Kuhinja, kot je bilo takrat običajno, je bila črna, z odprtim ognjiščem, dim se je prosto širil po prostoru, ter si na koncu našel izhod na prosto, skozi za to namenjeno odprtino.

    V bližini hiše je stal tudi srednje velik čebelnjak. Kako pomembne so bile čebele takrat in danes lahko veliko pove knjiga župnika Janeza Sumpera iz Koroške izdane leta 1871.

    Sedanja domačija, katero vsi poznamo je bila zgrajena1911.

    Nedvomno je to udobna, funkcionalna zgradba, katera  po nekaj rekonstrukcijah ustreza modernim standardom. Kot spomin na preteklost so obdržali zidan štedilnik in veliko krušno peč.

    Ker je celotna hiša v celoti podkletena, so kljub modernizacijam ohranili v kleti ilovnata tla, katera so v stanju obdržati enakomerno temperaturo in ustrezno 

    vlago. Od kar se domovi ogrevajo z centralnim ogrevanjem, dobrih kleti ni več. Zaradi tega so te stare kleti še vedno pravi zaklad. Takšna klet je idealna za shrambo pridelkov ter nego vina.

    Mnogokrat smo doslej že pisali o krušnih pečeh, katere so bile namenjene za količinsko peko kruha. Običajno se je peklo od 4 do 10 hlebov belega ali rženega kruha. Številna družina in najemni delavci so to navadno pojedli v enem tednu.

    Vse generacije so se ukvarjale izključno s kmetijstvom. Sledili so trendom v gospodarjenju. Imeli drevesnico z mladimi sadikami drevja in tudi trsnih sadik ni manjkalo. Njihov vinograd vsako leto dobro obrodi in iz grozdja pridelajo kvalitetno vino, ki je bilo že tudi nekajkrat dobro ocenjeno. Ko je bil v šentiljski dolini hmelj so ga tudi sami pridelovali in sušili.

    Pridelke so prodajali na domu ali tržnici. Takrat, ko so imeli tudi konje, so poleg ostalih kmečkih del opravljali občasne prevoze premoga za krajane.

    Tudi danes so s svojimi pridelki in izdelki prisotni v življenju kraja, saj nudijo krompir, jajca, rezance, zelenjavo in vino.

    Zimski čas pa gospodar porabi za pletenje različnih izdelkov iz vrbovih šib in leskovih palic. To je spretnost, katera se v dobi plastike postopoma izgublja.


    KOREN - ANDREJCI

     

    Gornja fotografija predstavlja obnovljeno domačijo družine Koren po domače Andrejčevi.

    Nastala je z delitvijo Tomažinove domačije.  Kot je razvidno iz slike je ta velika hiša zgrajena leta 1849 iz balzatnega tufa in apnenca. Nad vhodnimi vrati je letnica blagoslova, inicijalki lastnika, ter takratna hišna številka.

     

     

    Kljub starosti je dom nenavadno praktično zasnovan. Hiša je nekoč imela črno kuhinjo, ter veliko klet v hiši. V kleti so tla ilovnata in nekaj nižja od ostalih prostorov. Ob številnih prenovitvah je domačija zgubila slamnato streho. Klet pa je obdržala svojo primarno podobo.

    Higienske razmere so bile približno enake na vseh naših kmetijah. Z ozirom na razmere so se ljudje umivali v kuhinji, kjer je bilo toplo. Kot je bila navada, pa je bilo stranišče izven hiše.

    V kleti  se je skladiščil krompir, jabolka ter sodi s pijačo. Pod stropom se je hranil ržen ali pšenični kruh. Tudi kakšna šunka ni manjkala.

    Ker je kmetija vedno bila samooskrbna, so na dvorišču skopali vodnjak iz katerega so uporabljali vodo za kuho in živali.

    Po zgraditvi termo elektrarne v Velenju je tudi v Šentilj prišla elektrika, z njo vred pa povsem razumljivo tudi voda v kuhinjo in kopalnico.

     Poleg živinoreje, drobnice in kokoši so pridelovali sončnice in buče. Sončnična semena so običajno luščili strojno, bučna semena pa so v dolgih zimskih večerih luščili ročno. Z novimi semeni – golicami je ta postopek odpadel. Domačija je imela pripravo za stiskanje olja. Ker takrat še ni bilo hidravlike so zmleta in pravilno segreta semena  stiskali v klasični stiskalnici za prešanje sadja. Orodje za stiskanje je bilo narejeno iz jeklenega valja, ki je imel veliko število luknjic. V model so izmenično polnili z maso in ločilnimi ploščami. Po končanem stiskanju so tako nastale pogače. To specialiteto so  otroci glodali, kot danes  žvečilni gumi, tudi živini so dajali kot priboljšek, vendar zdrobljeno. Te priprave in preše niso imeli na vsaki kmetiji, zaradi tega so si pri  Andrejcih stiskali olje tudi ostali vaščani.

    Pomembno leto je bilo 1932, tudi za kraj, ko je požar uničil hlev. Pri gašenju in reševanju so pomagali sovaščani. Po zaključku gašenja so se na pobudo takratnega lastnika dogovorili za ustanovitev krajevnega prostovoljnega gasilskega društva Šentilj. 


    MIKLAUZIN - SOLAK

    V sedanjem zaselku Silova je precejšnje število starih domačij. Zaradi sonaravne gradnje je v pretežni meri uporabljen kamen. Slamnate kritine, čeravno najboljše so izginile že pred desetletji. V to skupino spada tudi domačija sedanjega gospodarja Mihe Miklauzina. Po podatkih iz  listin kažejo na leto 1750.

    Ker pa kmetija brez hiše težko shaja, smatram, da letnica ustreza realnemu stanju. Priimek in vzdevek se je zaradi različnih zgodovinskih razlogov spreminjal iz enega pravopisa v drugega. Kljub temu pa je skozi različna zgodovinska obdobja obdržal svoj osnovni pojem. (Solak)

     

    O hiši in njeni osnovi lahko rečemo, da je starejša od 300 let. Na žalost, pa so nujna vzdrževalna dela zahtevala prenovo črne kuhinje, v moderno opremljeno kuhinjo.

    V zgradbi je bila tudi sušilnica hmelja, ki je imela kurišče na levi strani gledano v smeri sedanjega vhoda. Kot posebnost lahko navedemo nivo kurišča, ki se je nahajalo znatno pod nivojem sedanjih tal. Vreče s hmeljem so se hranile do prodaje na podstrešju.

    V brisanje nepremične kulturne dediščine lahko štejemo zamenjavo oken, zamenjavo kritine, vhodnih vrat ter ostalih nujnih vzdrževalnih del.

    Leta 1946 so napeljali elektriko.

    Sedanji lastnik, kot ljubitelj premične kulturne dediščine, kar je razvidno iz priloženih fotografij, prikazuje staro hmeljsko škropilnico ter vprežne sani.

    Obnovljena kapelica , v neposredni bližini je postavljena v zahvalo višjim silam zaradi srečne vrnitve domačih iz prve svetovne vojne.

    Za veliko ljudi pri hiši je bilo treba speči veliko potico in takrat je prav prišel na veliki pekač. v košari so pa nesli za veliko noč pa k blagoslovu.


    TEPEJ - ADAMOVA HIŠA

    Tokrat predstavljamo hišo, ki v fizični (prvotni) postavitvi ne obstaja več, so jo pa kot popolni posnetek stare gradnje na novo postavili Tepejevi, katerih korenine izhajajo iz Adamove domačije. Hišo so odstranili, bolje rečeno razstavili, s pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine tako, da so vsak leseni del označili in oštevilčili, nato pa so jo na novo stesali in postavili leta 1996.

    Sama hiša je arhitekturno izstopala, saj za te kraje ni značilen pristen alpski stil gradnje. Hiša je bila v pritličju v celoti zidana iz kamna, prvo nadstropje in podstrešje pa sta bila v celoti lesena, obdana z gankom. Za lažjo predstavo jo lahko v celoti primerjamo z Liznjekovo hišo v Kranjski Gori. Sprva je bila hiša poleg bivanja namenjena   oz. uporabljena kot grajska kašča, o čemer so še do odstranitve hiše pričale velikanske skrinje (»kašti«). Prvi lastniki so bili  skrbniki grajske desetine oz. dajatev, ki so jih gradu oddaji kmetje.

    Svojo zgodovino je hišo pričela leta 1766 pod imenom pri Črnem kamnu Švarcenštajnu. To hišo so šentiljski graščaki, ki so živeli na gradu Švarcenštajn, zgradili svoji hčeri, ki se je poročila s svobodnim kmetom, zato na gradu ni mogla več živeti, v preprosti leseni hiši pa tudi ne, saj je bila vendarle grajska. Takrat je  tak način gradnje predstavljal eno  najnaprednejših arhitektur pri nas in se danes spet vrača kot način trajnostne gradnje.

    Hiša je do svoje odstranitve leta 1995 ohranila izvirno obliko. Ostala so tudi stara hrastova vhodna vrata s kamnitim portalom, manjša okna  z vmesnimi železnimi križi (gitrami) in črna kuhinja do 2. s. v. V pritličju so bili bivalni prostori, ki so jih potrebovali podnevi, v prvem nadstropju so bile 4 večje spalnice, na podstrešju pa so poleg kašče bili še dimnica – zelher, soba za shrambo mesnin in soba za shrambo druge hrane oz. predmetov.

    Hiša je torej prebivalcem skozi stoletja nudila zelo dobre bivalne pogoje, kar  seveda velja tudi za novo postavljeno Tepejevo hišo.

    K kmetiji je pripadala tudi kašča iz leta 1812, ki je pa tudi obnovljena.

    Prispevek Nevenke Razboršek


    JELEN - KLEMŠETI

    V naši krajevni skupnosti je še veliko starih domačij. Ena takšnih je v Arnačah je domačija pri Klemšetu. Kozolec, ki na domačiji še stoji in je bil že večkrat obnovljen, nosi letnico 1797.

    V tistem času so hiše gradili v pretežni meri iz kamna in krita s slamo, so leta 1964 staro hišo podrli in na njenem mestu zgradili novo.

    Na dvorišču so imeli tudi kočo, ki je bila zgrajena en del iz kamna, drugi del pa iz lesa. Namenjena je bila za preužitkarje – aucuh. Zdaj je ni več.

    Kmetija se je vse skozi ukvarja s sadjarstvom. Vzgajajo  sadike sadnega, trsne sadike in jagodičevje.

    Kadar je bilo veliko sadja, ga je bilo treba nekako shranit so ga stiskali v sadjevec (toucek) in tudi sušili sadje.

    V ta namen so leta 1936 zgradili klet za pijačo in sušilnico sadja.

    Po podatkih Marije Jelen – Klemšetova


    GLINŠEK - SOTLER

     

    Domačija Sotler leži na desnem bregu potoka Ložnica v istoimenskem zaselku. Osnovna dejavnost na domačiji je kmetijstvo, torej lahko rečemo da je tudi kmetija ali pa tudi kmečka domačija. V nekaterih zgodovinskih virih je domačija omenjena tudi kot Satler pa tudi kot Zotler. Izvor imena ni poznan, saj v starih zapisih o premoženjskem stanju tako imenovanih domačih imen niso vpisovali. Po podatkih ki jih je v knjigo »Šentilj in Šentiljčani« prispeval zgodovinar Jože Hudales pa so v velenjskem urbarju v letu 1598 v Ložnici poleg drugih navedeni  domačiji  Satler in Hriberšek.

    Priimek Glinšek na tej domačiji obstoja od leta 1881, prej pa so se pisali Hriberšek. V prejšnjem rodu je bilo vzgojenih 12 otrok. Danes na naši domačiji žive tri generacije. Bi pa ob aktualnih razpravah o tako imenovanih  ledinskih imenih dodal naslednje. Ledinsko ime pomeni  staro ime za neko zemljiško enoto, po današnje parcelo, da so jih ločili med seboj. Kar je pri tem pomembno je predvsem to da so ta ledinska imena bila podana od tam živečih ljudi. Brez ljudi ne bi bilo ledinskih  imen.

    Kot večina drugi kmetij  je bila tudi naša kmetija samooskrbnega tipa. To se je kazalo v pridelovanju skoraj vseh za življenje potrebnih stvari. Prodajalo se je malo, saj je bil trg z kmetijskimi proizvodi slabo razvit. Šele proti koncu dvajsetega stoletja je prišlo do specijalizacije. Danes je kmetija usmerjena v proizvodnjo mleka. Imamo pa tudi nekaj gozda. Razpored poslopij je v tako imenovani  gruči, položaj pa je odvisen od namena  posameznega poslopja in glede na reliefne možnosti.

    Žal je iz preteklosti ostalo zelo malo slikovnega gradiva o objektih na domačiji. Očitno so bili ljudje tudi v preteklosti dovolj podjetni, da so sproti obnavljali objekte potrebne za življenje. Danes so vsi objekti na domačiji obnovljeni, razen kletnega dela pri gospodarskem poslopju (zidanici) ob vinogradu. Da si gledalec vsaj malo predstavlja kako je hiša izgledala  nekoč ,prilagam veren posnetek iz takratnih  let. Na podboju glavnih vratih  hiše je bila vrezana letnica 1834, zato lahko domnevamo da je bila takrat zgrajena ali temeljito obnovljena. Po velikosti in  razporedu prostorov je bila to značilna osrednje slovenska hiša. Vsebovala je vežo, v nadaljevanju črno kuhinjo,  iz veže desno »hiša« danes  bi rekli dnevna soba, v nadaljevanju pa kamra. Iz veže levo je bila še ena soba imenovali so jo »hešca« ali mala hiša.   Iz kuhinje levo je bil še manjši večnamenski prostor. V času okrog leta 1910 se je obok v črni kuhinji zrušil, na kar so prostor obnovili kot belo kuhinjo. Ko smo v devetdesetih letih želeli bivalne prostore izboljšati-posodobiti se je pokazalo da tega objekta zaradi visokih stroškov  ni smotrno obnavljati, odločili smo se za novogradnjo.  

    Ivan Glinšek   8.2.2021

     

    slike last Glinšek Ivan

    .


    JEZERNIK - JOHAN

    Ena izmed znamenitosti Šentilja so tudi stare hiše. Te hiše, ki  jih v naši krajevni skupnosti ne manjka so bile običajno zgrajene iz priročnih materialov. Tudi arhitektura je bila temu primerna zaradi tega so se izredno lepo skladale z okoljem. Najbolj uporabni materiali so bili: les, apnenec, tuf, slama. Portali pa so bili običajno iz kamna ali iz          kvalitetnega lesa.

    Iz tega zornega kota smo tokrat izbrali Pečečnikovo rojstno hišo. Fotografije za ta prispevek je prispeval lastnik. Hiša kot na priloženih fotografijah je stara nekaj nad 300 let.

    Zrcali podobo takratne arhitekture, lega hiše je primerna. Osončena je celi dan, kar je pomembno v zimskem času, v mislih imam razsvetljavo. Zidana je iz kamna. Pokrita je bila z rženo slamo, katere pa na žalost ni več. Trajnost takšne kritine je omejena na eno generacijo.

    Vhod v hišo so omogočala čudovito izdelana, dvokrilna vrata iz hrastovega lesa. Odražala so značilne poteze in relief takratnega praktičnega obdobja. Vdelana so v kvaliteten podboj, kateri je izdelan iz masivnega hrastovega lesa. Žal, pa ključavnica ni iz enakega obdobja.

    Pred vhodom je kamnit podest na katerem so se nahajale smrekove veje, nadomestek predpražnika

    Osrednji gospodinjski prostor v tej zgradi je črna kuhinja. Opazen je zidan štedilnik ter oprema za krušno peč, ki jo sestavljajo: burkle, lopata, lopar, greblica, omelo ter vedro za vodo.

    Razstavljeno posodo odlikuje duh tedanjega časa. Bila je ročno izdelana, razen nekaterih artiklov, ki so iz novejšega obdobja. Poudarek je na glinasti posodi, ter ročno izdelanem cedilu iz trpežnega lesa. Tudi petrolejka in mlinček za kavo sta stara samo 100 let, star pa je tudi lesen možnar.

    Mlajši rod sigurno pogreša multipraktik, parni likalnik in ekonom lonec.

    Na te sliki je predstavljen doma izdelan žični stepalnik, kateri  nakazuje, kaj in kako so takrat kuhali, pekli in cvrli. Iz tega se lahko izdela marsikateri recept. Opazen je tudi trinožnik ter komplet kuhinjskih nožev.

    V vgradnem predalniku ter shrambi so se takrat in tudi danes nahajale za gospodinjstvo potrebne stvari. Te mora imeti vsaka gospodinja vedno pri roki.

    Zidana peč z jeklenim kotlom je bila namenjena za kuhanje perila, pranje, v ta namen je služil tudi lesen perivnik. Omenjena artikla sta bila pomembna za vzdrževanje higiene. Temu je tudi služil lesen škaf.

    Osrednji prostor, seveda največji je običajno služil za druženje. Krušna peč ni bila namenjena samo peki kruha, temveč tudi ogrevanju prostora.

    Razpelo na steni je simbolno označevalo katoliško versko pripadnost.

     

    Slike: Pečečnik Jože